24 december 2008

BITI ŠPORTNIK LETA

Pred dnevi sem bil drugič zapored izbran za najboljšega slovenskega športnika, kar je po osamosvojitvi pred mano doseglo še enemu športniku, še enemu Primožu. Zanimivo je tudi (naključje?), da je Peterka to dosegel v enakih letnicah v devetdesetih, se pravi od 1997 do 1998 pred natanko desetimi leti.
Slovenci smo olimpijske medalje dosegli že v kar 14 disciplinah, kar je za tako mlado in majhno državo svojevrsten dosežek.
Naziva športnik leta sem seveda zelo vesel, saj pomeni biti priznan, opažen, cenjen tudi med novinarji, torej tistimi, ki so naše ogledalo v svet. Zavedam se namreč, da športni rezultati sami po sebi ne pomenijo prav ničesar, če niso opaženi in šele s tem dobijo svojo pravo vrednost v širši javnosti. Šele s tem dobimo priznanje in tudi zagon ter motivacijo za naprej.
Še vedno pa sem mnenja, da laskavi naslovi poleg priznanja, prepoznavnosti in drugih pozitivnih učinkov uspehov, nosijo s seboj tudi veliko mero odgovornosti in dolžnosti. Športniki, še posebej tisti najuspešnejši, smo oziroma bi morali biti glasniki in promotorji tega, da se trdo delo, vztrajnost, litri prelitega znoja in odrekanja izplačajo in poplačajo. Smo tudi tisti, ki smo in moramo biti zgled za mlade, da ne posegajo po škodljivih navadah in razvadah, ampak namesto tega izberejo šport in zdravo življenje. Naj citiram tudi nagovor dr. Danila Türka na športniku leta, ki je dejal, da »šport združuje, prispeva k sožitju, omogoča in spodbuja prijateljstvo in presega mnoga nasprotja. Šport pomembno prispeva k človekovemu dostojanstvu, prijateljstvu in zdravju«. Vse to in mnogo več šport nosi v sebi.

Pa vendar, temna stran medalje je (še vedno), da žal teorije, da se športno udejstvovanje na vrhunski ravni poplača, ne morem iskreno podpreti, niti sejati besednih rožic, dokler se status vrhunskih športnikov ne bo uredil tudi v Sloveniji. Morda sem za mnoge preveč direkten in odkrit, a znan sem kot borec in zato od tega ne morem in tudi nočem odstopiti.
Od tod tudi moja izjava, da se umikam iz športnih prizorišč, dokler se situacija ne reši. Vse kar želim, je poštena obravnava vrhunskih športnikov, ki bo skladna z obravnavanjem izjemnih posameznikov, ki so uspeli na drugih področjih naše družbe. Zavedam se, da se stvari ne morejo dogoditi in spremeniti čez noč, pa vendar mislim da je čas, da vsaj za začetnih nekaj centimetrov premaknem še en mejnik in oviro v slovenskem športu.
Svojo težavo sem torej odvrgel z ramen in jo zalučal v javnost. Zdaj so na vrsti tisti, ki bodo ocenjevali, kako daleč te težave segajo in koliko so te daljave vredne.

22 november 2008

NOVEMBER RAIN

Evforija se počasi polega, telefon ne zvoni več vsako minuto in pol, vsak izhod iz stanovanja ni več »pospremljen« s stiski rok, dobrodušnimi pohvalami in vprašanji, na katera se zdi, da sem jih odgovoril že tisočkrat, življenje se počasi vrača v ustaljene tire.

Izpod soja žarometov se lahko vrnem v kožo navadnega Brežičana, v kateri se, po pravici povedano, veliko bolje počutim.

November je mogoče najbolj nerutiniran mesec v letu, čas ko je stara sezona hkrati že kar precej časa za teboj, nova pa se zares še niti ni začela.

Privoščil sem si le teden dopusta na morju (in še tega presekal z obveznostjo do sponzorjev). Treba je bilo narediti analizo in pospraviti pod streho obveznosti do sponzorjev, prerezati sem moral tudi verigo udeleževanj na razne otvoritve in prireditve, ki je bila letos še posebej dolga.

S trenerjem in svojo ekipo naredimo plan treningov in spremljajočih priprav.


Prihaja tisto obdobje, za katera večinoma ljudi ne ve in ne vidi da obstaja, ko v časopisih poleti prebira novičke o tekmovanjih.

To je mirno obdobje treninga, ki se bo seveda stopnjeval iz meseca v mesec. Za marsikaterega bi ta čas pomenil le dolgočasno, enolično ponavljanje istih pristopov, ki kar nekako paše v duh pravega mračnega novembrskega dežja.

To je tista ista izjava raznih zvezdnikov, ki jo lahko večkrat preberete v tabloidih: živim čisto navadno življenje.
Še več, moje življenje marsikdo vidi kot zelo enolično. Trening, kakšna masaža, regeneracijski spanec, zopet trening.
Se ne sliši ravno posebej vznemirljivo? No, saj imate morda prav. Zase.
Zame pa je vsak nov dan nov izziv kako dodati nov delček v skupni končni rezultat - mozaik uspešne kariere.

KOLIKO JE VREDEN VRHUNSKI ŠPORTNIK

Kronanje moje kariere z olimpijskim zlatom ni le moj osebni uspeh in uspeh moje ekipe, temveč tudi uspeh celotne Slovenije. Zato sem slovensko zastavo s ponosom ponesel po častnem krogu ptičjega gnezda in sem ji svojo kolajno tudi posvetil.
Slavje, čestitke in trepljanje po ramenih so seveda mnogoštevilni in večinoma – tega nikakor nočem izpodbijati – tudi iskreni, dobronamerni in privoščljivi. Ljudje s(m)o od nekdaj potrebovali in se tudi nekako istovetili, jemali osebno, uspehe tistih, ki tako ali drugače zastopajo našo identiteto, državnost in s tem nekako tudi nas. Nekdaj davno so to bili morda vojskovodje, cerkveni voditelji, v sodobnem času pa poleg državnikov predvsem medijsko razpoznavne osebe, med njimi igralci, pevci in nenazadnje tudi športniki.
“Slavo” in svetovno prepoznavnost je seveda težko in izjemno nehvaležno meriti in primerjati med seboj ter vrednotiti, kdo je ime, grb in zastavo Slovenije ponesel širše, višje in odmevneje v svet.
Pa vendarle, v mojem primeru se je zastava Slovenije – vsaj za trenutek- narisala pred oči 90.000 glave množice na pekinški tribuni, polni navijačev s celotnega sveta, preko malih ekranov pa jo je videlo in prisluhnilo naši ljubi Zdravljici vsaj še nekajkrat toliko gledalcev. Komu in kolikim Slovencem je v zadnjih desetletjih - vsaj za trenutek – uspelo pritegniti pozornost svetovne javnosti in jo usmeriti na SLOVENIJO, ne vem. Številnim pa najbrž ne.
Koliko pa je torej ta medalja takšna promocija vredna? Je kdo in koliko to pripravljen plačati?
No, dragi moji, ob tem vprašanju pa so se v preteklih mesecih številni nasmeški skisali.
Prostovoljno sem namreč prevzel vlogo “loudspeakerja” kolegov športnikov in si “drznil” javno naznaniti, da situacija in gmotna preskrbljenost vrhunskih športnikov nista ravno rožnati ter da je naivno predvidevati, da se od samega leska medalje in trepljanja po ramenih da živeti. Priznam – nisem diplomat in stvari ne znam ravno zavijati v okrasni papir, ki prikriva oziroma olepšuje pravo vsebino. Zato sem tudi s to problematiko usekal naravnost in direktno, odziv javnosti pa je (bil) močnejši, kot je udarec mojega kladiva, ko trešči ob tla. Torej direktno o tem, koliko, kdaj in kako bi morali biti vrhunski športniki nagrajeni za to, kar dajejo svoji državi. Prav to se je izkazalo za velik kamen spotike in je postalo celo tema političnih debat. Ko se namreč začnejo stvari sukati okrog konkretnih denarnih zneskov, se razplamtijo polemike in zdi se, da so na več odzivov naletele kokretne cifre (ki so, kot sem večkrat poudaril, stvar razmisleka in dogovora), kot dejanske problematika – kam z vhunskimi športniki po koncu kariere in kako se jim za mednarodno odmevne uspehe zahvaliti konkretno.
Vsak je seveda najbolj občutljiv na tisto svoje in ko dobi občutek, da bo uspeh nekoga drugega šel na njegov račun, se marsikdaj hitro končajo hvalospevi. Da se davkoplačevalski denar porablja takorekoč skoraj na vsemu, kar nas obdaja (in to v neprimerljivo višjih zneskih), pa v tistem trenutku niti ni več tako pomembno ...
Pa poglejmo še drug vidik problematike.
Še enkrat lahko ugotovim, da je sicer res poklice nehvaležno in neustrezno primerjati med seboj. Še vedno pa trdim, da je vrhunski šport POKLIC in ne amaterski hobi. Iz tega pa sledi, da tako kot so delavci po koncu kariere upravičeni do pokojnin, tako smo tudi vrhunski športniki za svoje delo upravičeni do nekega nadomestka na koncu športne poti. In tako kot se delavci konstantno trudijo (in prav je tako) za izboljšave svojih razmer (preko sindikatov, pogovorov z delodajalci, v skrajnih primerih s stavko), tako se smemo truditi za boljše pogoje tudi športniki.
In tako kot niso vsi pri študiju ali pri opravljanju svojega poklica pri tem tudi nadpovprečno uspešni, tudi večina športnikov utone v sivem povprečju, ter se mora “prekvalificirati”. Uspejo pa – v obeh primerih – le redki. In dolgoročno plačilo za to? Uspešen ekonomist, pravnik ali zdravnik je najbrž tudi gmotno dobro preskrbljen. Uspešen športnik pa dolgoročno gledano (vsaj pri nas) bolj klavrno. Pri tem, da je svoja najboljša leta žrtvoval za šport in je po koncu športne kariere po izobrazbeni in poklicni plati na dnu - tako s strokovnim znanjem kot z izkušnjami. Je torej “star” in neizkušen. Skratka “popolna kombinacija” za delodajalce. Problem je prepogosto tudi zdravje, ki nas športnike pogosto fizično izžame do te meje, da za marsiktero delo nismo več sposobni. Kar se marsikdaj zgodi tudi pred iztekom športne kariere. Ne le sreča, tudi nesreča v športu namreč ne počiva in le ena poškodba lahko ploščo uspeha hitro obrne in že si nezanimiv – tako kot športnik kot za marsikatero drugo delo.
Poleg tega pri športnikih ne gre “le” za poklic, temveč tudi časa po “šihtu” ne izbiramo povsem svobodno – s športom okužimo in drastično omejimo vse sfere naših življenj - preživljanje prostega časa, prehrano, izbiro hobijev... Tudi to je za marsikoga, ki “službo pusti v službi” previsoka cena za izbiro športa kot način življenja.
Pa naj PONOVNO razložim, da pri vsej zgodbi še zdaleč ne gre egoistično ZAME in izključno za moj gmotni položaj. Od tega, kar sem v zadnjih letih dosegel, trenutno živim dobro. Temu nikoli nisem oporekal in nasploh “jamranje” preziram.
Gre za položaj vseh mojih športnih kolegov. Nekaterim (med njimi bi z malce manj sreče bil tudi sam) je na primer letos za olimpijsko medaljo zmanjkala le pika na I kljub vrhunskim rezultatom. Trdim, da si pozornost in dobre razmere zaslužijo tudi oni in da si zaslužijo motivacijo in razloge, da bodo na prihajajočih velikih tekmovanjih zablesteli tudi oni. Sreča je pač opoteča in če kdo, potem to z vso grenkobo okušamo športniki.
Ob vsem tem slišim tudi komentarje, da sem se za šport pač odločil sam. Ja, z veseljem, z vsem srcem. Ampak, a potemtakem sledi iz tega, da Slovenci pač ne potrebujemo in želimo vrhunskih športnikov in dobrih rezultatov? Danes je namreč mladina prisiljena poklice izbirati predvsem iz komercialnega vidika. Je to vodilo in sporočilo, ki jim ga želimo dati? “Bog ne daj, da se odločiš za šport, še posebej ne individualnega, ker tam ni denarja”?? Potem povejmo to odkrito in naglas. A najbrž zopet ne bo prav, če bomo imeli le “polovičarske” športnike - športnike amaterje, ki bodo igrali zgolj turistično vlogo na velikih tekmovanjih ...
Tu pa se morda kaže širši problem pomanjkanja nacionalnega ponosa pri Slovencih. Pri mnogih narodih so namreč športniki največje “orožje” za razkazovanje in napihovanje nacionalne zavesti in ponosa in temu primerno je urejen tudi status športnikov. In ni res, da pri tem igra glavno vlogo ekonomska moč države. Kako sicer razložiti, da bi moj beloruski tekmec zgolj od države prejel več kot petkratno večji znesek v primeru zmage?Je Belorusija res gospodarsko toliko močnejša od Slovenije?
No ja, ampak ponos biti državljan svoje države lahko zlahka opazi že naključni opazovalec. Sprehodite se na primer po naši prestolnici in poskusite najti spominke, oblačila in navijaške pripomočke s slovensko zastavo in grbom ... Primer: moji navijači so si za “projekt Peking” navijaška oblačila s slovenskimi simboli risali – sami.
No sedaj pa se za podobno “misijo” kupovanja izdelkov z nacionalnimi simboli samo prestopite mejo in se sprehodite še po sosednji Hrvaški...
Če ne bo športnih uspehov pa si upam trditi, da bo interes ponosnega razkazovanja slovenskih simbolov še občutno manjši.
Celotno problematiko “plačevanja” športne (in s tem državne) promocije torej ne gre naprtiti političnemu vrhu in športnim organizacijam, problemi se vedno začenjajo na dnu in se proti vrhu le piramidno širijo. Je pa res, da se spremembe najhitreje in najučinkoviteje dosežejo, če se zagovarjajo in sprožijo z vrha.
In ravno zato si še naprej pridržujem pravico, da se borim in povem na glas. In kot ponosen Slovenec je vtis, da bom svoji državi ob pogledu na malo zajetnejši kupček denarja obrnil hrbet in se odel v druge barve, ZADNJE, kar sem s svojimi izjavami v zadnjih tednih zaradi goreče in iskrene želje po izboljšanju razmer želel doseči. Žal sem – zopet zaradi pomanjkaja diplomatskih sposobnosti in priznam – hitrih in nepremišljenih besed pri mnogih dosegel prav to, kar seveda močno obžalujem. A verjemite – problem ni MOJ trenutni gmotni položaj ampak gre za široko in perečo problematiko vrhunskega športa v Sloveniji. Slednja potrebuje tudi opozorila, to pa počnemo pač vsak na svoj način. Naj bo glasno ali tiho, direktno ali zavito, problematika obstaja pri vseh športnikih, z njo pa vedno tudi želje za izboljšavo. In odhod v drugo državo še zdaleč ni moj interes temveč skrajno črn scenarij. Sam pa sem uveljavljen in nepoboljšljiv optimist, zato iskreno vanj ne verjamem.
Zato obljubim, da bom še naprej s ponosom in z vsem srcem zastopal slovenske barve, a hkrati povedal (na glas), kaj me moti, pa če vam je prav ali ne. In naj izkoristim priložnost za zahvalo številnim tistim (in teh vas je glede na odzive večina), ki me pri tem tudi podpirate!

21 avgust 2008

ZNOVA DOMA



S trenerjem in ekipo stopimo iz aviona, približujemo se sprejemni hali.
Dobim tiste metuljčke v trebuhu, ki se jih takole na papirju težko opiše. Nekakšna radost, vznemirjenje, pomešana kar z neko hecno tremo.

Znova sem doma, zopet tlačim ljuba slovenska tla. Tokrat mi okrog vratu visi prva olimpijska medelja. Takšna, ki se ne bo pridružila mnogim drugim, ki so »nekje« v stanovanju.
To je medalja, ki nosi veliko več, pove veliko več in hkrati obljublja in obvezuje.

Odhodov in prihodov na letališčih sem doživel že na stotine. Postajajo monotonost, obveznost, rutiniran del tekmovanj. Pa vendar. Brnik se tokrat zdi drugačen, še bolj domač in gostoljuben. Že zgodaj slišiva šumenje in ropot množice. Radovednost, kaj se skriva za premičnimi vrati, ki vodijo v izstopno halo, je velika.

Dobro vem, da »naši« ne bodo zatajili. Čakat so me prišli ob prihodu iz vsakega velikega tekmovanja; od Sydneya naprej pa so to očitno vzeli kot nekakšno tradicijo, ne glede na to, kakšne obveznosti jih čakajo. Najbrž jih bo tokrat še več. Kaj več vprašanj in pričakovanj kot ta si niti ne zastavljam.

Vendar najbrž nikoli ne bom pozabil hollywoodskega trenutka, ko se ta vrata končno odprejo.

Z vseh strani naju obda množica, številne kamere in fotografi naju popolnoma zaslepijo, niti ne vidim, kaj se skriva za to gručico, ki tudi zase skuša dobiti en delček mene.

Slišim pa. O, ja. Neznanski hrup in trušč, igranje godbe, pomešano s kričanjem in skandiranjem navijačev »Primož, Primož«.

Sledi prevoz domov, v enem od štirih avtobusov, polnih navijačev iz Brežic in celotnega Posavja, smeha, čestitk in pohval kar dežuje.

Kar me čaka v Brežicah, ko stopim na oder pred občinsko stavbo, kjer se tre nasmejanih in glasnih ljudi, je nov šok. Toliko ljudi… Toliko veselja… toliko podpore… zame!

Sledijo sprejem, novinarska konferenca in novi intervjuji. Veselje, norenje in žur zunaj na cesti v bistvu na žalost potekajo brez mene. Ampak končno je obveznosti konec in pridružim se jim še sam. Spet skupaj s prijatelji, za katere je bilo letos tako malo časa… ostanemo še dolgo v noč.

Skušam strniti vtise. V bistvu je vse potekalo tako hitro, da težko opišem, kaj vse sem v tem večeru občutil. Najprej presenečenje. Ja. Pa čeprav je bil že lanski sprejem nekaj posebnega. Nato ganjenost. Ja. Veselje. Ja.

Dragi moji, vse to vam je uspelo. Predvsem pa še nekaj. Hvaležnost in obljuba, da se bom potrudil znova pričarati tak nepozaben večer, čaroben za vas in zame.

15 julij 2008

STAVIM, DA BOM (ŠE VELIKOKRAT) STAVIL!


Stave v krogu mojih prijateljev in ekipe so že prav resna stvar in so tako rekoč obvezen in nepogrešljiv del naših vsakdanjih pogovorov.
K sreči te stave ne predstavljajo obsedenosti v smislu stav na loteriji ali v igralnicah (v tem primeru bi se bilo potrebno že zamisliti in poiskati strokovno pomoč!). Gre pač za stavek, ki nam je že vsem skupaj zlezel pod kožo in skoraj vsaka (samo za odtenek) drznejša izjava ali napoved v našem krogu je takoj izzvana s stavkom »Greš stavit?«. Tisti na nasprotni strani skoraj po pravilu nikoli ne ostane dolžan in stava hitro pade. V nadaljevanju vedno sledi obdobje polno smeha, preden katerakoli stran (ne)izpolni obljubo, saj se je po pravilu treba kar potruditi, da izpolniš naše prismojene ideje. Skoraj vedno so namreč naše stave povezane z nekimi aktivnostmi oz. pripravami, ki jih mora nekdo dati skozi, da dokaže, da lahko in zmore zmagati.

Zmagovalna, najresnejša in najbolj zanimiva stava do sedaj je bila prav gotovo tista pred olimpijskimi igrami v Atenah. Največkrat sta glavna akterja moj trener Kevo in maser Sef. Kevo je namreč pogosto tisti, ki vrže kost za glodanje – z majhno provokativno izjavo sproži val nasprotovanja in trme in velikokrat je prav Sef, ki je znan po svoji izjemni volji in predanosti, tisti, ki ugrizne v vabo in skuša trenerju na vsak način dokazati nasprotno. Stava pred Atenami je bila, da naj bi Sef v 65 urah prehodil 225 km dolgo pot od kroga za met kladiva v Brežicah do Kopra. Pri tem ni smel niti trenutek poti teči, veljala je le hoja. Sef je stavo sprejel in sledilo je (za nekatere zabavno, za druge naporno) obdobje skrivnih priprav. Sefovi domači namreč dolgo za stavo niso vedeli, le čudno se jim je zdelo, da naenkrat na vsako prireditev, do 20 km oddaljene šole in drugam krene peš (?!?). Kakorkoli že, Sefu je uspelo po le dobrih100 km priprav, pot (po številnih anekdotah) prehodit v 52 urah in si s tem prislužiti pot v Atene, ki jo je moral »sponzorirati« Kevo.

Letos sta se ob akterja stavila, kdo bo uspel dvigniti težje breme uteži, zopet pa je bil Sef tisti, ki je stvar vzel resno, se bolje in več pripravljal in na koncu slavil zmago. Kevu je očitno največkrat dovolj provokacija in zabava.

Tudi sam sem seveda neprestano vpleten v neke stave. Trenutno je s kladivom povezana stava s prijateljem, ki je z mano stavil, da bo v vseh metalskih atletskih disciplinah (kopje, kladivo, disk in krogla) v seštevku vrgel dlje, kot poleti moje kladivo.
Sam sem seveda prepričan, da nima šans, oziroma – zabavno je biti o tem prepričan in ga gledati, kako »napreduje« pri pripravah …

Zanimivo je tudi, da je ta pojav kužen. Svoje bolj ali manj nemogoče stave namreč hitro prenašamo na nove ljudi, ki se z nami »preveč« družijo. Ljudje smo pač taki, da verjamemo v svoj prav in želimo potrditev, da se ne motimo. Za kakšno ceno smo pripravljeni popustiti, je seveda stvar posameznika, ampak v večji ali manjši meri smo k temu nagnjeni vsi in vsakega lahko v stave pripravim. Ne verjamete? UPATE STAVITI? Stavim, da bo zabavno.

27 junij 2008

Zlatko Šestak



Nekdo mi je rekel, da bi se trenutno lahko imenoval tudi Zlatko Šestak.
V sedmih letošnjih nastopih v zadnjih 17 dneh sem namreč šestkrat zlato medaljo rezerviral zase. To mi doslej seveda še ni nikdar uspelo in vesel sem, da sem se z uverturo devetkrat presežene daljave 80 m in najboljšim izidom na svetu predstavil ravno v letošnji tako pomembni olimpijski sezoni.
Seveda pa nisem človek, ki bi se hitro zadovoljil z doseženimi lovorikami in še kako se zavedam, da me letos glavno delo še čaka. Vendar sem pripravljen in v bistvu komaj čakam, da samega sebe »nateram« do svojega maksimuma. Po zlatem scenariju bi se sicer že v tem obdobju lahko veselil novega rekorda, a žal me telo v pripravljalnem obdobju ni ravno ubogalo in me je držalo nazaj z manjšimi poškodbami. Tudi moja stalna spremljevalka zadnjih let, bolečina v kolenu, se je zopet prebudila in hoče nekaj pozornosti zase. V naslednjih tednih jo bo treba utišati, da zaspi vsaj do jeseni …
Sem pa zelo vesel, da mi je v Velenju uspelo tisto, za kar sem se pred tekmo kar malo bal, da mi ne bo: novo zmago in ponoven met nad osemdesetico, da nagradim gledalce in organizatorje. Prve, ker v Velenju z najbolj množično obiskanostjo atletskih tekmovanj v Sloveniji vsako leto pripravijo izjemno vzdušje in s tem poskrbijo za zelo vzpodbudno okolje tudi za nas, tekmovalce. Druge, ker so tekmo izjemno dobro organizirali in mi »na fronto« pripeljali največje »borce« v moji disciplini na svetu.
Vse pohvale obojim.
Občutek, da se s tekmovališča odpraviš po »zagrizeni in negotovi borbi« z zmago v žepu in se lahko veseliš skupaj z ljubitelji atletike in navijači, je res neprimerljiv z rutinsko tekmo, ko pred praznimi tribunami vržeš 20 m več od drugouvrščenega in nemotiviran v tišini izgineš pod prazne tribune.
Za konec pa še to: če vam je všeč predjed, ki smo jo kladivaši skuhali na začetku sezone, se gotovo skupaj z mano veselite glavne jedi, ki jo bomo postregli v Pekingu. Upam, da bo moj prispevek tudi po strokovni oceni med najboljšimi.

09 junij 2008

Izdih

Izdih. Zdaj lahko mirno zadiham. Končno se je začelo zares. Več kot to, otvoritveni meti, s katerimi sem v Ljubljani včeraj prebil led, so bili boljši kot v kateri koli poprejšnji sezoni. Res pa je, da sem tekmovanja redko začenjal tako pozno. Letos so me k temu prisilile manjše poškodbe; upam da so za letos požrle svoj »kos pogače« mojega urnika in me bodo do konca sezone pustile pri miru.
Sicer pa je bilo čakanje na nove tekme že izjemno mučno. Tako težko, kot sem letos lačen novih tekem in izzivov, nisem bil še nikoli. In ko si takole, sam pri sebi že povsem pripravljen, predvsem psihično, da se »spustiš« v ring, oziroma v mrežo, ni večje kazni, kot da te po hrbtu udari poškodba. Dobesedno. Pred nekaj tedni me je vsekalo v hrbtu in me tik pred zdajci, ko sem bil tako rekoč z eno nogo že na prizorišču prve tekme v Slovenski Bistrici, nagnalo stran. Ampak ok, saj pravim, če je to plačilo za to, da bo preostanek sezone miren, se nimam kaj pritoževati.
Zaenkrat sem samo vesel, da sem »nazaj v igri«. Ljubljanska tekma je potrdila moja pričakovanja o začetku. Res je, da v Sloveniji ta hip nimam neke konkurence, ki bi še dodatno »podžigala« žar in eksplozivnost v meni, vendar pa sem po drugi strani na tak način sezono lahko začel mirno, brez pritiskov in najprej sam sebi potrdil, kje stojim.
Lepo je bilo tudi zakorakati neposredno na stadion in se predstaviti navijačem skupaj z ostalimi atletskimi kolegi. Doslej smo se namreč metalci kladiva morali tudi za tekme na takem nivoju zadovoljevati s stranskimi tekmovališči izven glavnih stadionov, ki so bolj podobni travnikom sredi mesta, ki jih je nekdo »pozabil« pozidati. Spodbudno in lepo je videti, da smo tudi na tem področju dosegli premik. Upam le, da to ne bo ostalo na urniku toliko časa, dokler bom domov nosil medalje.
Ko smo že pri tem, priložnost da vzamem prvo medaljo na mednarodnem prizorišču letos, sledi že čez nekaj dni. V Ostravo odhajam z velikim navdušenjem, optimizmom in željnim pričakovanjem. Komaj čakam, da vidim, kateri oreh bo letos najtrši in s kakšnim »prigrizkom« nam bo letos postregel predvsem Tihon. Upam, da bo lahko prebavljiv predvsem zame …
Držite pesti.

01 april 2008

Bojkot bojkota

Kateri športnik lahko reši politični problem, ki ga ne morejo desetletja rešiti vsi politiki sveta? Kako lahko športniki in gledalci pripomorejo k izboljševanju političnih in (priznam) humaritarnih zagat, če so vse svetovne velesile neuspešne in nemočne?

Z bojkotom olimpijskih iger?

No, pa naj vprašam še obratno: kateri politik lahko reši športni problem, ki ga desetletja ni dosegel noben športnik in kako? Kdo lahko npr. 100 m preteče v 7h sekundah, kladivo vrže prek 90 m? Koliko kandidatov ste našteli? Koliko politikov posega v politična prizorišča? In koliko športnikov se vmešuje v politična prizorišča?

Sam zavzemam stališče: vsakemu svoje.

Niti slučajno nočem spodbijati dejstva, da je Tibet velik, v nebo vpijoč problem, ki je potreben pozornosti in pomoči svetovne javnosti. Da je zavestno kršenje demokratičnih pravic žalost in sramota za tako svetovno velesilo kot je (in šele postaja) Kitajska.

Toda kje so bili vsi, ko so podeljevali in določali organizatorja olimpijskih iger 2008? In zakaj je bojkot športnikov naenkrat edini in najboljši način za reševanje političnih problemov? Kdo bo tu potegnil »takratko«? Ste prepričani, da Kitajska? Kdo je tu žrtveno jagnje?Kdo bo plačal najvišjo ceno?

Pa poglejmo še z druge plati: šport za vrhunskega športnika ne pomeni le poklica. Pomeni »whole package«: način življenja od zore do mraka, način prehranjevanja, šport pogojuje izbiro hobijev, preživljanje prostega časa, posega in opredeljuje vsak, še tako majhen delež športnikovega življenja. Temu je težko oporekati. Pa pustimo vse druge sfere življenja, ki jih šport v življenju vrhunskih športnikov posredno ali neposredno »okuži« in vzemimo šport »le« kot poklic. Sedaj pa mi naštejte poklice, kjer ima človek v celotni poklicni karieri le eno, kvečjemu dve možnosti (t.j. dva dni!!!) za VRHUNEC svoje poklicne kariere, ki določa »biti ali ne biti«. Koliko ste jih našteli?

Naj vam pomagam z enim poklicem: taki smo športniki. Olimpijske igre veliki večini pomenijo ene in edine sanje in eno in edino priložnost, da se vpišeš med velike in si (ob srečnem in ugodnem spletu še mnogih drugih faktorjev) zagotoviš dokaj normalno prihodnost. To priložnost – vrhunsko formo lahko dosežemo in ohranimo zaradi (na žalost) omejenega »roka trajanja« optimalnih človeških psihofizičnih zmožnosti le nekaj let. Lahko je imeti polna usta in plemenite namene o višjem cilju, ko sam nisi dobesedno življenjsko odvisen od tega »the« enega in edinega dneva, za katerega garaš, se pripravljaš, ga čakaš in načrtuješ celo življenje in mu podrediš vse. Resnica pa je relativna in z vsake strani Tibeta je gora videti drugačna. Z moje perspektive in s perspektive športnikov je prizorišče dogajanje kateregakoli športnega tekmovanja pravzaprav povsem postranska zadeva. Meni je pač vseeno, če mečem na Kitajskem, Kirgizistanu, Gvatemali ali v Brežicah. Dajte mi kladivo in izmerite met. To je vse, kar želim, potrebujem in pričakujem. Mar ni to tudi moja demokratična pravica? Olimpijski duh je duh demokracije, ki je (nekoč) pomenil tudi rdečo luč za nasilje in vojne vihre. Danes pa bilo dobro, da v tem času vsaj političnih prizorišč ne bi mešali s športnimi.

Mimogrede, če pa kdo zna pravilno odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je tale prispevek poln, bom predlagal, da osvoji kolajno na novi olimpijski disciplini: odgovarjanja neodgovorljivega. Zlato kolajno. Iz Pekinga ali Brežic. Meni je vseeno.

Bojkot pa bom bojkotiral.

09 marec 2008

Novodobni gladiatorji

Nedavna tragična poškodba avstrijskega smučarja Lanzingerja je zopet podžgala tisk in javnost in razvnela nove debate o nevarnosti vrhunskega športa.

(ŽAL) ni nič novega, da je vrhunski šport že zdavnaj presegel meje zdravega načina življenja in ni več neka sveta obljuba po blišču in zdravju, s katero bi pitali glave otrok in mladine. Vrhunski športniki se moramo že dolgo v imenu uspeha pehati za skrajnimi mejami človeških zmožnosti – sploh če jih hočemo in želimo doseči brez uporabe nedovoljenih substanc. Cena za to je seveda visoka. Šokantne poškodbe, infarkti in (mnogo) prezgodnje smrti so postali stalnica, ki polnijo časopisne strani in – roko na srce – privabljajo radovednost bralcev, gledalcev. Šport se mi sicer zdi najbolj hvaležna novinarska »disciplina«, kjer ni vsaka »slaba novica dobra novica« in se za branost oz. gledanost ni treba pehati za škandali in negativnimi prigodami. Kljub temu se še vedno žal največ radovednih oči ustavi prav na tragedijah, katerih glavni »igralci« so tudi najboljši med najboljšimi.

Tako smo v začaran, peklenski krog ujeti prav vsi. Mi športniki, ki za tistih nekaj žlahtnih obeskov okoli vratu žrtvujemo svoje zdravje in varno, ležerno starost; sponzorji in oglaševalci, ki te brez največjih uspehov niti ne »povohajo«; mediji, ki pozornost namenjajo le najvidnejšim uspehom (in najvidnejšim padcem); in bralec, vsak »čisto navaden državljan«, ki mu oko in uho zastane le na najboljših, sicer prestavi gumb na daljincu, obrne časopisno stran in čaka na nove, boljše, vidnejše uspehe, boljše predstavnike naše države. Ves čas – priznali ali ne – vsi hrepenimo po novih gladiatorjih, novodobnih junakih za hranjenje nacionalnega ponosa.