Zlatko Šestak

Nekdo mi je rekel, da bi se trenutno lahko imenoval tudi Zlatko Šestak.
V sedmih letošnjih nastopih v zadnjih 17 dneh sem namreč šestkrat zlato medaljo rezerviral zase. To mi doslej seveda še ni nikdar uspelo in vesel sem, da sem se z uverturo devetkrat presežene daljave 80 m in najboljšim izidom na svetu predstavil ravno v letošnji tako pomembni olimpijski sezoni.
Seveda pa nisem človek, ki bi se hitro zadovoljil z doseženimi lovorikami in še kako se zavedam, da me letos glavno delo še čaka. Vendar sem pripravljen in v bistvu komaj čakam, da samega sebe »nateram« do svojega maksimuma. Po zlatem scenariju bi se sicer že v tem obdobju lahko veselil novega rekorda, a žal me telo v pripravljalnem obdobju ni ravno ubogalo in me je držalo nazaj z manjšimi poškodbami. Tudi moja stalna spremljevalka zadnjih let, bolečina v kolenu, se je zopet prebudila in hoče nekaj pozornosti zase. V naslednjih tednih jo bo treba utišati, da zaspi vsaj do jeseni …
Sem pa zelo vesel, da mi je v Velenju uspelo tisto, za kar sem se pred tekmo kar malo bal, da mi ne bo: novo zmago in ponoven met nad osemdesetico, da nagradim gledalce in organizatorje. Prve, ker v Velenju z najbolj množično obiskanostjo atletskih tekmovanj v Sloveniji vsako leto pripravijo izjemno vzdušje in s tem poskrbijo za zelo vzpodbudno okolje tudi za nas, tekmovalce. Druge, ker so tekmo izjemno dobro organizirali in mi »na fronto« pripeljali največje »borce« v moji disciplini na svetu.
Vse pohvale obojim.
Občutek, da se s tekmovališča odpraviš po »zagrizeni in negotovi borbi« z zmago v žepu in se lahko veseliš skupaj z ljubitelji atletike in navijači, je res neprimerljiv z rutinsko tekmo, ko pred praznimi tribunami vržeš 20 m več od drugouvrščenega in nemotiviran v tišini izgineš pod prazne tribune.
Za konec pa še to: če vam je všeč predjed, ki smo jo kladivaši skuhali na začetku sezone, se gotovo skupaj z mano veselite glavne jedi, ki jo bomo postregli v Pekingu. Upam, da bo moj prispevek tudi po strokovni oceni med najboljšimi.

Izdih

Izdih. Zdaj lahko mirno zadiham. Končno se je začelo zares. Več kot to, otvoritveni meti, s katerimi sem v Ljubljani včeraj prebil led, so bili boljši kot v kateri koli poprejšnji sezoni. Res pa je, da sem tekmovanja redko začenjal tako pozno. Letos so me k temu prisilile manjše poškodbe; upam da so za letos požrle svoj »kos pogače« mojega urnika in me bodo do konca sezone pustile pri miru.
Sicer pa je bilo čakanje na nove tekme že izjemno mučno. Tako težko, kot sem letos lačen novih tekem in izzivov, nisem bil še nikoli. In ko si takole, sam pri sebi že povsem pripravljen, predvsem psihično, da se »spustiš« v ring, oziroma v mrežo, ni večje kazni, kot da te po hrbtu udari poškodba. Dobesedno. Pred nekaj tedni me je vsekalo v hrbtu in me tik pred zdajci, ko sem bil tako rekoč z eno nogo že na prizorišču prve tekme v Slovenski Bistrici, nagnalo stran. Ampak ok, saj pravim, če je to plačilo za to, da bo preostanek sezone miren, se nimam kaj pritoževati.
Zaenkrat sem samo vesel, da sem »nazaj v igri«. Ljubljanska tekma je potrdila moja pričakovanja o začetku. Res je, da v Sloveniji ta hip nimam neke konkurence, ki bi še dodatno »podžigala« žar in eksplozivnost v meni, vendar pa sem po drugi strani na tak način sezono lahko začel mirno, brez pritiskov in najprej sam sebi potrdil, kje stojim.
Lepo je bilo tudi zakorakati neposredno na stadion in se predstaviti navijačem skupaj z ostalimi atletskimi kolegi. Doslej smo se namreč metalci kladiva morali tudi za tekme na takem nivoju zadovoljevati s stranskimi tekmovališči izven glavnih stadionov, ki so bolj podobni travnikom sredi mesta, ki jih je nekdo »pozabil« pozidati. Spodbudno in lepo je videti, da smo tudi na tem področju dosegli premik. Upam le, da to ne bo ostalo na urniku toliko časa, dokler bom domov nosil medalje.
Ko smo že pri tem, priložnost da vzamem prvo medaljo na mednarodnem prizorišču letos, sledi že čez nekaj dni. V Ostravo odhajam z velikim navdušenjem, optimizmom in željnim pričakovanjem. Komaj čakam, da vidim, kateri oreh bo letos najtrši in s kakšnim »prigrizkom« nam bo letos postregel predvsem Tihon. Upam, da bo lahko prebavljiv predvsem zame …
Držite pesti.