Napis na steni na drugem koncu sveta

Izjemno zanimanje in izpostavljenost v javnosti in medijih ter posledična okrnjenost treningov so me pred nekaj tedni nagnali v moj tradicionalni pripravljalni »kamp« na hrvaško obalo. Tam pa sem razočaran ugotovil, da prenizke temperature, ki so zajele tako rekoč vso Evropo, ne dovoljujejo optimalnega treninga. Zato sem se po trenutni odločitvi pustil prepričati atletskima kolegicama Brigiti Langerholc in Sari Orešnik, da se jima za slab mesec pridružim na pripravah v Južnoafriški republiki. V Južno Afriko sem odšel, da bi vzpostavil ritem življenja in treninga, ki sem ga imel pred osvojitvijo zlate olimpijske kolajne. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem od mesteca Potchefstroom in tukajšnjega centra za trening. Slišal sem veliko lepih besed od atletov, ki so tukaj že bili. Na letalu mi je Brigita na hitro opisala življenje tukaj in med drugim dejala, da so ljudje prijazni, vendar čas za njih nima velikega pomena. To sem opazil takoj po pristanku, ko sem si zaželel hamburger v eni od restavracij na letališču. Ob naročilu mi je prijazna gospodična namenila znan stavek »wait a moment«. V kuhinji se je trlo kakšnih dvajset domačinov, ki pa so delovali nezainteresirano, in njihovo gibanje je spominjalo na upočasnjen videoposnetek. Ne duha ne sluha o kakšnem hektičnem norenju, ki ga je moč videti na naših cestah in tudi v restavracijah, ko si osebje mrzlično prizadeva ustreči željam gostov po reku »čas je denar«. No, kljub vsemu sem dobil svoj hamburger. Sicer je od naročila do prejema preteklo petnajst minut, a kot je rekla Brigita, čas ni dejavnik, na katerega bi se tukajšnji prebivalci preveč ozirali. Za moj hamburger pa bi lahko rekli, daje velika posebnost, saj v Južni Afriki spada v kategorijo »slow« in ne »fast food«. Namestili smo se v prekrasni vili z velikim vrtom in bazenom le tri minute hoje do centra za trening. Možnosti za trening so odlične. Hektarji zelene površine so urejeni v prvovrstno središče za trening. Tu najdeš skoraj vse na enem kraju. Od atletske steze na travi, igrišča za kriket, ragbija, hokeja na travi do večnamenskih terenov. Takoj zraven stoji kompleks s fitnesom in utežarno ter dvema bazenoma, ki sta ogreta na 29 oziroma 8 stopinj Celzija. Uporabljajo ju za povečanje pretoka krvi in s tem hitrejšo regeneracijo po napornih treningih. Najdeš tudi različne meritve, ki jih športniki uporabljajo za preverjanje in izboljšavo svojih sposobnosti. Ne manjka pa tudi kafič, v katerem športniki posedijo po vadbi. Ker nisem imel s sabo svojih kladiv, sem se takoj ob prihodu pozanimal, kje jih lahko dobim. Napotili so me do trenerja metalcev kopja, gospoda Tertiusa. Ob pozdravu mi je takoj namenil čestitko za olimpijsko zmago, ki je imela zame izjemen pomen in je bila potrditev mojih prizadevanj za status vrhunskega športnika v družbi. Citiram gospoda Tertiusa: "Čestitam za zmago na olimpijskih igrah. Velik uspeh za tebe osebno, še večji za Slovenijo. Posamezniki delajo male države velike!« To so bile besede dobrodošlice tujca, ki sem ga prvič srečal. Zame le potrditev, da moj trud ni zaman in da merim v pravo smer. Drugi dan sem imel v rokah šop ključev utežarne, kjer lahko trenirajo le izbrani. Tokrat smo imeli ta privilegij le štirje, Thorklidsen (olimpijski prvak v metu kopja), Pitkamaeki (svetovni prvak v metu kopja), Obergfol (svetovna prvakinja v metu kopja) in jaz. Kladiva so mi pripeljali na teren za met kladiva in še isti trenutek naročili deset novih žic. Sprejeli so me kot šampiona in prijatelja hkrati. Kakovost treninga v takih razmerah in odlični družbi je vsekakor na zelo visoki ravni, kar se pozna tudi pri metrih na terenu. Vsekakor je bila odločitev, da odpotujem v to državo, pravilna. Seveda spremljam tudi dogajanja doma. Veseli me, da so se stvari o problematiki statusa vrhunskega športnika v Sloveniji vendarle začele premikati v pravi smeri. Kot kaže bomo tudi športniki prišli do dobre trajne rešitve, ki bo marsikaterega mladega športnika prepričala, da bo nadaljeval svojo športno pot. S to rešitvijo se tudi moja športna pot nadaljuje, zato je čas, da grem na trening in pokažem svoj značaj. Na steni v tukajšnji utežarni namreč visi rek, ki športno osebnost postavlja na preizkus in hkrati pred velik izziv: »Na vrh te pripelje talent, na njem pa te ohrani značaj.«