Kronanje moje kariere z olimpijskim zlatom ni le moj osebni uspeh in uspeh moje ekipe, temveč tudi uspeh celotne Slovenije. Zato sem slovensko zastavo s ponosom ponesel po častnem krogu ptičjega gnezda in sem ji svojo kolajno tudi posvetil.
Slavje, čestitke in trepljanje po ramenih so seveda mnogoštevilni in večinoma – tega nikakor nočem izpodbijati – tudi iskreni, dobronamerni in privoščljivi. Ljudje s(m)o od nekdaj potrebovali in se tudi nekako istovetili, jemali osebno, uspehe tistih, ki tako ali drugače zastopajo našo identiteto, državnost in s tem nekako tudi nas. Nekdaj davno so to bili morda vojskovodje, cerkveni voditelji, v sodobnem času pa poleg državnikov predvsem medijsko razpoznavne osebe, med njimi igralci, pevci in nenazadnje tudi športniki.
“Slavo” in svetovno prepoznavnost je seveda težko in izjemno nehvaležno meriti in primerjati med seboj ter vrednotiti, kdo je ime, grb in zastavo Slovenije ponesel širše, višje in odmevneje v svet.
Pa vendarle, v mojem primeru se je zastava Slovenije – vsaj za trenutek- narisala pred oči 90.000 glave množice na pekinški tribuni, polni navijačev s celotnega sveta, preko malih ekranov pa jo je videlo in prisluhnilo naši ljubi Zdravljici vsaj še nekajkrat toliko gledalcev. Komu in kolikim Slovencem je v zadnjih desetletjih - vsaj za trenutek – uspelo pritegniti pozornost svetovne javnosti in jo usmeriti na SLOVENIJO, ne vem. Številnim pa najbrž ne.
Koliko pa je torej ta medalja takšna promocija vredna? Je kdo in koliko to pripravljen plačati?
No, dragi moji, ob tem vprašanju pa so se v preteklih mesecih številni nasmeški skisali.
Prostovoljno sem namreč prevzel vlogo “loudspeakerja” kolegov športnikov in si “drznil” javno naznaniti, da situacija in gmotna preskrbljenost vrhunskih športnikov nista ravno rožnati ter da je naivno predvidevati, da se od samega leska medalje in trepljanja po ramenih da živeti. Priznam – nisem diplomat in stvari ne znam ravno zavijati v okrasni papir, ki prikriva oziroma olepšuje pravo vsebino. Zato sem tudi s to problematiko usekal naravnost in direktno, odziv javnosti pa je (bil) močnejši, kot je udarec mojega kladiva, ko trešči ob tla. Torej direktno o tem, koliko, kdaj in kako bi morali biti vrhunski športniki nagrajeni za to, kar dajejo svoji državi. Prav to se je izkazalo za velik kamen spotike in je postalo celo tema političnih debat. Ko se namreč začnejo stvari sukati okrog konkretnih denarnih zneskov, se razplamtijo polemike in zdi se, da so na več odzivov naletele kokretne cifre (ki so, kot sem večkrat poudaril, stvar razmisleka in dogovora), kot dejanske problematika – kam z vhunskimi športniki po koncu kariere in kako se jim za mednarodno odmevne uspehe zahvaliti konkretno.
Vsak je seveda najbolj občutljiv na tisto svoje in ko dobi občutek, da bo uspeh nekoga drugega šel na njegov račun, se marsikdaj hitro končajo hvalospevi. Da se davkoplačevalski denar porablja takorekoč skoraj na vsemu, kar nas obdaja (in to v neprimerljivo višjih zneskih), pa v tistem trenutku niti ni več tako pomembno ...
Pa poglejmo še drug vidik problematike.
Še enkrat lahko ugotovim, da je sicer res poklice nehvaležno in neustrezno primerjati med seboj. Še vedno pa trdim, da je vrhunski šport POKLIC in ne amaterski hobi. Iz tega pa sledi, da tako kot so delavci po koncu kariere upravičeni do pokojnin, tako smo tudi vrhunski športniki za svoje delo upravičeni do nekega nadomestka na koncu športne poti. In tako kot se delavci konstantno trudijo (in prav je tako) za izboljšave svojih razmer (preko sindikatov, pogovorov z delodajalci, v skrajnih primerih s stavko), tako se smemo truditi za boljše pogoje tudi športniki.
In tako kot niso vsi pri študiju ali pri opravljanju svojega poklica pri tem tudi nadpovprečno uspešni, tudi večina športnikov utone v sivem povprečju, ter se mora “prekvalificirati”. Uspejo pa – v obeh primerih – le redki. In dolgoročno plačilo za to? Uspešen ekonomist, pravnik ali zdravnik je najbrž tudi gmotno dobro preskrbljen. Uspešen športnik pa dolgoročno gledano (vsaj pri nas) bolj klavrno. Pri tem, da je svoja najboljša leta žrtvoval za šport in je po koncu športne kariere po izobrazbeni in poklicni plati na dnu - tako s strokovnim znanjem kot z izkušnjami. Je torej “star” in neizkušen. Skratka “popolna kombinacija” za delodajalce. Problem je prepogosto tudi zdravje, ki nas športnike pogosto fizično izžame do te meje, da za marsiktero delo nismo več sposobni. Kar se marsikdaj zgodi tudi pred iztekom športne kariere. Ne le sreča, tudi nesreča v športu namreč ne počiva in le ena poškodba lahko ploščo uspeha hitro obrne in že si nezanimiv – tako kot športnik kot za marsikatero drugo delo.
Poleg tega pri športnikih ne gre “le” za poklic, temveč tudi časa po “šihtu” ne izbiramo povsem svobodno – s športom okužimo in drastično omejimo vse sfere naših življenj - preživljanje prostega časa, prehrano, izbiro hobijev... Tudi to je za marsikoga, ki “službo pusti v službi” previsoka cena za izbiro športa kot način življenja.
Pa naj PONOVNO razložim, da pri vsej zgodbi še zdaleč ne gre egoistično ZAME in izključno za moj gmotni položaj. Od tega, kar sem v zadnjih letih dosegel, trenutno živim dobro. Temu nikoli nisem oporekal in nasploh “jamranje” preziram.
Gre za položaj vseh mojih športnih kolegov. Nekaterim (med njimi bi z malce manj sreče bil tudi sam) je na primer letos za olimpijsko medaljo zmanjkala le pika na I kljub vrhunskim rezultatom. Trdim, da si pozornost in dobre razmere zaslužijo tudi oni in da si zaslužijo motivacijo in razloge, da bodo na prihajajočih velikih tekmovanjih zablesteli tudi oni. Sreča je pač opoteča in če kdo, potem to z vso grenkobo okušamo športniki.
Ob vsem tem slišim tudi komentarje, da sem se za šport pač odločil sam. Ja, z veseljem, z vsem srcem. Ampak, a potemtakem sledi iz tega, da Slovenci pač ne potrebujemo in želimo vrhunskih športnikov in dobrih rezultatov? Danes je namreč mladina prisiljena poklice izbirati predvsem iz komercialnega vidika. Je to vodilo in sporočilo, ki jim ga želimo dati? “Bog ne daj, da se odločiš za šport, še posebej ne individualnega, ker tam ni denarja”?? Potem povejmo to odkrito in naglas. A najbrž zopet ne bo prav, če bomo imeli le “polovičarske” športnike - športnike amaterje, ki bodo igrali zgolj turistično vlogo na velikih tekmovanjih ...
Tu pa se morda kaže širši problem pomanjkanja nacionalnega ponosa pri Slovencih. Pri mnogih narodih so namreč športniki največje “orožje” za razkazovanje in napihovanje nacionalne zavesti in ponosa in temu primerno je urejen tudi status športnikov. In ni res, da pri tem igra glavno vlogo ekonomska moč države. Kako sicer razložiti, da bi moj beloruski tekmec zgolj od države prejel več kot petkratno večji znesek v primeru zmage?Je Belorusija res gospodarsko toliko močnejša od Slovenije?
No ja, ampak ponos biti državljan svoje države lahko zlahka opazi že naključni opazovalec. Sprehodite se na primer po naši prestolnici in poskusite najti spominke, oblačila in navijaške pripomočke s slovensko zastavo in grbom ... Primer: moji navijači so si za “projekt Peking” navijaška oblačila s slovenskimi simboli risali – sami.
No sedaj pa se za podobno “misijo” kupovanja izdelkov z nacionalnimi simboli samo prestopite mejo in se sprehodite še po sosednji Hrvaški...
Če ne bo športnih uspehov pa si upam trditi, da bo interes ponosnega razkazovanja slovenskih simbolov še občutno manjši.
Celotno problematiko “plačevanja” športne (in s tem državne) promocije torej ne gre naprtiti političnemu vrhu in športnim organizacijam, problemi se vedno začenjajo na dnu in se proti vrhu le piramidno širijo. Je pa res, da se spremembe najhitreje in najučinkoviteje dosežejo, če se zagovarjajo in sprožijo z vrha.
In ravno zato si še naprej pridržujem pravico, da se borim in povem na glas. In kot ponosen Slovenec je vtis, da bom svoji državi ob pogledu na malo zajetnejši kupček denarja obrnil hrbet in se odel v druge barve, ZADNJE, kar sem s svojimi izjavami v zadnjih tednih zaradi goreče in iskrene želje po izboljšanju razmer želel doseči. Žal sem – zopet zaradi pomanjkaja diplomatskih sposobnosti in priznam – hitrih in nepremišljenih besed pri mnogih dosegel prav to, kar seveda močno obžalujem. A verjemite – problem ni MOJ trenutni gmotni položaj ampak gre za široko in perečo problematiko vrhunskega športa v Sloveniji. Slednja potrebuje tudi opozorila, to pa počnemo pač vsak na svoj način. Naj bo glasno ali tiho, direktno ali zavito, problematika obstaja pri vseh športnikih, z njo pa vedno tudi želje za izboljšavo. In odhod v drugo državo še zdaleč ni moj interes temveč skrajno črn scenarij. Sam pa sem uveljavljen in nepoboljšljiv optimist, zato iskreno vanj ne verjamem.
Zato obljubim, da bom še naprej s ponosom in z vsem srcem zastopal slovenske barve, a hkrati povedal (na glas), kaj me moti, pa če vam je prav ali ne. In naj izkoristim priložnost za zahvalo številnim tistim (in teh vas je glede na odzive večina), ki me pri tem tudi podpirate!
