Nekdo mi je rekel, da bi se trenutno lahko imenoval tudi Zlatko Šestak.
V sedmih letošnjih nastopih v zadnjih 17 dneh sem namreč šestkrat zlato medaljo rezerviral zase. To mi doslej seveda še ni nikdar uspelo in vesel sem, da sem se z uverturo devetkrat presežene daljave 80 m in najboljšim izidom na svetu predstavil ravno v letošnji tako pomembni olimpijski sezoni.
Seveda pa nisem človek, ki bi se hitro zadovoljil z doseženimi lovorikami in še kako se zavedam, da me letos glavno delo še čaka. Vendar sem pripravljen in v bistvu komaj čakam, da samega sebe »nateram« do svojega maksimuma. Po zlatem scenariju bi se sicer že v tem obdobju lahko veselil novega rekorda, a žal me telo v pripravljalnem obdobju ni ravno ubogalo in me je držalo nazaj z manjšimi poškodbami. Tudi moja stalna spremljevalka zadnjih let, bolečina v kolenu, se je zopet prebudila in hoče nekaj pozornosti zase. V naslednjih tednih jo bo treba utišati, da zaspi vsaj do jeseni …
Sem pa zelo vesel, da mi je v Velenju uspelo tisto, za kar sem se pred tekmo kar malo bal, da mi ne bo: novo zmago in ponoven met nad osemdesetico, da nagradim gledalce in organizatorje. Prve, ker v Velenju z najbolj množično obiskanostjo atletskih tekmovanj v Sloveniji vsako leto pripravijo izjemno vzdušje in s tem poskrbijo za zelo vzpodbudno okolje tudi za nas, tekmovalce. Druge, ker so tekmo izjemno dobro organizirali in mi »na fronto« pripeljali največje »borce« v moji disciplini na svetu.
Vse pohvale obojim.
Občutek, da se s tekmovališča odpraviš po »zagrizeni in negotovi borbi« z zmago v žepu in se lahko veseliš skupaj z ljubitelji atletike in navijači, je res neprimerljiv z rutinsko tekmo, ko pred praznimi tribunami vržeš 20 m več od drugouvrščenega in nemotiviran v tišini izgineš pod prazne tribune.
Za konec pa še to: če vam je všeč predjed, ki smo jo kladivaši skuhali na začetku sezone, se gotovo skupaj z mano veselite glavne jedi, ki jo bomo postregli v Pekingu. Upam, da bo moj prispevek tudi po strokovni oceni med najboljšimi.
V sedmih letošnjih nastopih v zadnjih 17 dneh sem namreč šestkrat zlato medaljo rezerviral zase. To mi doslej seveda še ni nikdar uspelo in vesel sem, da sem se z uverturo devetkrat presežene daljave 80 m in najboljšim izidom na svetu predstavil ravno v letošnji tako pomembni olimpijski sezoni.
Seveda pa nisem človek, ki bi se hitro zadovoljil z doseženimi lovorikami in še kako se zavedam, da me letos glavno delo še čaka. Vendar sem pripravljen in v bistvu komaj čakam, da samega sebe »nateram« do svojega maksimuma. Po zlatem scenariju bi se sicer že v tem obdobju lahko veselil novega rekorda, a žal me telo v pripravljalnem obdobju ni ravno ubogalo in me je držalo nazaj z manjšimi poškodbami. Tudi moja stalna spremljevalka zadnjih let, bolečina v kolenu, se je zopet prebudila in hoče nekaj pozornosti zase. V naslednjih tednih jo bo treba utišati, da zaspi vsaj do jeseni …
Sem pa zelo vesel, da mi je v Velenju uspelo tisto, za kar sem se pred tekmo kar malo bal, da mi ne bo: novo zmago in ponoven met nad osemdesetico, da nagradim gledalce in organizatorje. Prve, ker v Velenju z najbolj množično obiskanostjo atletskih tekmovanj v Sloveniji vsako leto pripravijo izjemno vzdušje in s tem poskrbijo za zelo vzpodbudno okolje tudi za nas, tekmovalce. Druge, ker so tekmo izjemno dobro organizirali in mi »na fronto« pripeljali največje »borce« v moji disciplini na svetu.
Vse pohvale obojim.
Občutek, da se s tekmovališča odpraviš po »zagrizeni in negotovi borbi« z zmago v žepu in se lahko veseliš skupaj z ljubitelji atletike in navijači, je res neprimerljiv z rutinsko tekmo, ko pred praznimi tribunami vržeš 20 m več od drugouvrščenega in nemotiviran v tišini izgineš pod prazne tribune.
Za konec pa še to: če vam je všeč predjed, ki smo jo kladivaši skuhali na začetku sezone, se gotovo skupaj z mano veselite glavne jedi, ki jo bomo postregli v Pekingu. Upam, da bo moj prispevek tudi po strokovni oceni med najboljšimi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar