Novodobni gladiatorji

Nedavna tragična poškodba avstrijskega smučarja Lanzingerja je zopet podžgala tisk in javnost in razvnela nove debate o nevarnosti vrhunskega športa.

(ŽAL) ni nič novega, da je vrhunski šport že zdavnaj presegel meje zdravega načina življenja in ni več neka sveta obljuba po blišču in zdravju, s katero bi pitali glave otrok in mladine. Vrhunski športniki se moramo že dolgo v imenu uspeha pehati za skrajnimi mejami človeških zmožnosti – sploh če jih hočemo in želimo doseči brez uporabe nedovoljenih substanc. Cena za to je seveda visoka. Šokantne poškodbe, infarkti in (mnogo) prezgodnje smrti so postali stalnica, ki polnijo časopisne strani in – roko na srce – privabljajo radovednost bralcev, gledalcev. Šport se mi sicer zdi najbolj hvaležna novinarska »disciplina«, kjer ni vsaka »slaba novica dobra novica« in se za branost oz. gledanost ni treba pehati za škandali in negativnimi prigodami. Kljub temu se še vedno žal največ radovednih oči ustavi prav na tragedijah, katerih glavni »igralci« so tudi najboljši med najboljšimi.

Tako smo v začaran, peklenski krog ujeti prav vsi. Mi športniki, ki za tistih nekaj žlahtnih obeskov okoli vratu žrtvujemo svoje zdravje in varno, ležerno starost; sponzorji in oglaševalci, ki te brez največjih uspehov niti ne »povohajo«; mediji, ki pozornost namenjajo le najvidnejšim uspehom (in najvidnejšim padcem); in bralec, vsak »čisto navaden državljan«, ki mu oko in uho zastane le na najboljših, sicer prestavi gumb na daljincu, obrne časopisno stran in čaka na nove, boljše, vidnejše uspehe, boljše predstavnike naše države. Ves čas – priznali ali ne – vsi hrepenimo po novih gladiatorjih, novodobnih junakih za hranjenje nacionalnega ponosa.