11 junij 2009

Brazilija, Medulin, Velenje

Brazilska turneja je zame pomenila nov izziv v karieri. Let čez Atlantik in nastop na treh tekmah v desetih dneh sta mi znova pognala kri po žilah in prebudila se je tekmovalna sla.
Pristanek v Riu je bil po pričakovanjih. Prvi vdih vročega vlažnega zraka mi je dal na znanje, da sem prišel v »izredne« razmere, s katerimi pa sem se v preteklosti vedno dobro soočil. Tudi tokrat sem se hitro navadil na novo okolje in časovno razliko petih ur. Prvo tekmo sem nestrpno pričakoval, ker nisem vedel, kako so pripravljeni moji konkurenti. Izkazalo se je, da so mi pisani na kožo. Dilshod Nazarov iz Tadžikistana mi je dihal za ovratnik in me pripravil do tega, da sem moral dati vse od sebe. Vse tri tekme so minile v dobrem, prijateljsko tekmovalnem ozračju. Sam sem bil zelo zadovoljen z doseženimi rezultati. Počasi, a zanesljivo se vračam v tisto pravo formo iz lanskega leta, ki mi je prinesla olimpijsko zlato. Brazilci so dokazali, da jim tudi atletika ni tuja, čeprav se ve, da je nogomet šport številka ena. Na vseh treh tekmah seje zbralo lepo število ljudi, v Belemu celo 30.000. Ustvarili so pravo ozračje, ki te prisili k temu, da pokažeš največ. Prijazni organizatorji so ustregli vsaki moji želji in me z odnosom do športnikov prepričali, da se bom v Brazilijo vsekakor še vrnil. Brazilija pa ponuja tudi veliko zabave in naravnih lepot. Na žalost, kot ponavadi na takih potovanjih, tudi tokrat ni bilo veliko časa za zabavo in oglede. A vendarle smo lahko začutili južnoameriški ritem življenja, ki izžareva polno energije.
Končni izkupiček Brazilije: dve zmagi, drugo mesto, 28 točk world athletic tour, temperamentni Brazilci, lepe Brazilke, ustrežljivi organizatorji. V Brazilijo se bom vrnil, kmalu!
Po Braziliji sem se s Sefom (strokovnjak za prehrano in maser v moji ekipi) odpravil v Medulin, kjer se mi je začel zadnji cikel priprav za svetovno prvenstvo v Berlinu. Teden je minil v mirnem ritmu dela in z mislimi na prve evropske tekme. Vesel sem, da je telo brez težav sprejelo visoko intenzivnost treningov in da tudi obremenitve s 16 kg kladivom niso povzročile težav kot lani. Torej, cikel se je začel po naših željah, brez bolečin.
Zdaj pa k atletskemu pokalu Slovenije. Tekma, ki je bila za nekatere odločilna za nastop v reprezentanci v Bergnu, za druge preizkus trenutne forme, za tretje rutinska tekma, s katero so pokazali pripadnost klubu. Zanimivo bo videti, kdo bo nastopil v ekipi v Bergnu, menim pa, da se bo o tej temi še veliko govorilo, kajti kar nekaj atletov si je zelo blizu po rezultatih. Seveda bo stroka odločila, kdo je zdaj najbolj koristen za reprezentanco, ki se želi uvrstiti v najvišji razred tega tekmovanja v Evropi. Moramo pa se tudi vprašati, ali je to realen cilj. Moje mnenje je, da je, če bi bila reprezentanca popolna in atleti v dobri formi. Vendar rezultati iz Velenja temu nasprotujejo. Pozna se, daje letos poolimpijska sezona in da so atleti utrujeni. Toda glede na to, da je reprezentanca, realno gledano, v veliko slabšem stanju kot v minulih letih, bomo tokrat atleti morali pokazati še toliko več ekipnega duha in srčnosti. Ekipa bo tokrat pokazala svoj pravi značaj. Verjamem, da je zmagovalen!