Pred dnevi sem bil drugič zapored izbran za najboljšega slovenskega športnika, kar je po osamosvojitvi pred mano doseglo še enemu športniku, še enemu Primožu. Zanimivo je tudi (naključje?), da je Peterka to dosegel v enakih letnicah v devetdesetih, se pravi od 1997 do 1998 pred natanko desetimi leti.
Slovenci smo olimpijske medalje dosegli že v kar 14 disciplinah, kar je za tako mlado in majhno državo svojevrsten dosežek.
Naziva športnik leta sem seveda zelo vesel, saj pomeni biti priznan, opažen, cenjen tudi med novinarji, torej tistimi, ki so naše ogledalo v svet. Zavedam se namreč, da športni rezultati sami po sebi ne pomenijo prav ničesar, če niso opaženi in šele s tem dobijo svojo pravo vrednost v širši javnosti. Šele s tem dobimo priznanje in tudi zagon ter motivacijo za naprej.
Še vedno pa sem mnenja, da laskavi naslovi poleg priznanja, prepoznavnosti in drugih pozitivnih učinkov uspehov, nosijo s seboj tudi veliko mero odgovornosti in dolžnosti. Športniki, še posebej tisti najuspešnejši, smo oziroma bi morali biti glasniki in promotorji tega, da se trdo delo, vztrajnost, litri prelitega znoja in odrekanja izplačajo in poplačajo. Smo tudi tisti, ki smo in moramo biti zgled za mlade, da ne posegajo po škodljivih navadah in razvadah, ampak namesto tega izberejo šport in zdravo življenje. Naj citiram tudi nagovor dr. Danila Türka na športniku leta, ki je dejal, da »šport združuje, prispeva k sožitju, omogoča in spodbuja prijateljstvo in presega mnoga nasprotja. Šport pomembno prispeva k človekovemu dostojanstvu, prijateljstvu in zdravju«. Vse to in mnogo več šport nosi v sebi.
Pa vendar, temna stran medalje je (še vedno), da žal teorije, da se športno udejstvovanje na vrhunski ravni poplača, ne morem iskreno podpreti, niti sejati besednih rožic, dokler se status vrhunskih športnikov ne bo uredil tudi v Sloveniji. Morda sem za mnoge preveč direkten in odkrit, a znan sem kot borec in zato od tega ne morem in tudi nočem odstopiti.
Od tod tudi moja izjava, da se umikam iz športnih prizorišč, dokler se situacija ne reši. Vse kar želim, je poštena obravnava vrhunskih športnikov, ki bo skladna z obravnavanjem izjemnih posameznikov, ki so uspeli na drugih področjih naše družbe. Zavedam se, da se stvari ne morejo dogoditi in spremeniti čez noč, pa vendar mislim da je čas, da vsaj za začetnih nekaj centimetrov premaknem še en mejnik in oviro v slovenskem športu.
Svojo težavo sem torej odvrgel z ramen in jo zalučal v javnost. Zdaj so na vrsti tisti, ki bodo ocenjevali, kako daleč te težave segajo in koliko so te daljave vredne.
Slovenci smo olimpijske medalje dosegli že v kar 14 disciplinah, kar je za tako mlado in majhno državo svojevrsten dosežek.
Naziva športnik leta sem seveda zelo vesel, saj pomeni biti priznan, opažen, cenjen tudi med novinarji, torej tistimi, ki so naše ogledalo v svet. Zavedam se namreč, da športni rezultati sami po sebi ne pomenijo prav ničesar, če niso opaženi in šele s tem dobijo svojo pravo vrednost v širši javnosti. Šele s tem dobimo priznanje in tudi zagon ter motivacijo za naprej.
Še vedno pa sem mnenja, da laskavi naslovi poleg priznanja, prepoznavnosti in drugih pozitivnih učinkov uspehov, nosijo s seboj tudi veliko mero odgovornosti in dolžnosti. Športniki, še posebej tisti najuspešnejši, smo oziroma bi morali biti glasniki in promotorji tega, da se trdo delo, vztrajnost, litri prelitega znoja in odrekanja izplačajo in poplačajo. Smo tudi tisti, ki smo in moramo biti zgled za mlade, da ne posegajo po škodljivih navadah in razvadah, ampak namesto tega izberejo šport in zdravo življenje. Naj citiram tudi nagovor dr. Danila Türka na športniku leta, ki je dejal, da »šport združuje, prispeva k sožitju, omogoča in spodbuja prijateljstvo in presega mnoga nasprotja. Šport pomembno prispeva k človekovemu dostojanstvu, prijateljstvu in zdravju«. Vse to in mnogo več šport nosi v sebi.
Pa vendar, temna stran medalje je (še vedno), da žal teorije, da se športno udejstvovanje na vrhunski ravni poplača, ne morem iskreno podpreti, niti sejati besednih rožic, dokler se status vrhunskih športnikov ne bo uredil tudi v Sloveniji. Morda sem za mnoge preveč direkten in odkrit, a znan sem kot borec in zato od tega ne morem in tudi nočem odstopiti.
Od tod tudi moja izjava, da se umikam iz športnih prizorišč, dokler se situacija ne reši. Vse kar želim, je poštena obravnava vrhunskih športnikov, ki bo skladna z obravnavanjem izjemnih posameznikov, ki so uspeli na drugih področjih naše družbe. Zavedam se, da se stvari ne morejo dogoditi in spremeniti čez noč, pa vendar mislim da je čas, da vsaj za začetnih nekaj centimetrov premaknem še en mejnik in oviro v slovenskem športu.
Svojo težavo sem torej odvrgel z ramen in jo zalučal v javnost. Zdaj so na vrsti tisti, ki bodo ocenjevali, kako daleč te težave segajo in koliko so te daljave vredne.
