Izdih

Izdih. Zdaj lahko mirno zadiham. Končno se je začelo zares. Več kot to, otvoritveni meti, s katerimi sem v Ljubljani včeraj prebil led, so bili boljši kot v kateri koli poprejšnji sezoni. Res pa je, da sem tekmovanja redko začenjal tako pozno. Letos so me k temu prisilile manjše poškodbe; upam da so za letos požrle svoj »kos pogače« mojega urnika in me bodo do konca sezone pustile pri miru.
Sicer pa je bilo čakanje na nove tekme že izjemno mučno. Tako težko, kot sem letos lačen novih tekem in izzivov, nisem bil še nikoli. In ko si takole, sam pri sebi že povsem pripravljen, predvsem psihično, da se »spustiš« v ring, oziroma v mrežo, ni večje kazni, kot da te po hrbtu udari poškodba. Dobesedno. Pred nekaj tedni me je vsekalo v hrbtu in me tik pred zdajci, ko sem bil tako rekoč z eno nogo že na prizorišču prve tekme v Slovenski Bistrici, nagnalo stran. Ampak ok, saj pravim, če je to plačilo za to, da bo preostanek sezone miren, se nimam kaj pritoževati.
Zaenkrat sem samo vesel, da sem »nazaj v igri«. Ljubljanska tekma je potrdila moja pričakovanja o začetku. Res je, da v Sloveniji ta hip nimam neke konkurence, ki bi še dodatno »podžigala« žar in eksplozivnost v meni, vendar pa sem po drugi strani na tak način sezono lahko začel mirno, brez pritiskov in najprej sam sebi potrdil, kje stojim.
Lepo je bilo tudi zakorakati neposredno na stadion in se predstaviti navijačem skupaj z ostalimi atletskimi kolegi. Doslej smo se namreč metalci kladiva morali tudi za tekme na takem nivoju zadovoljevati s stranskimi tekmovališči izven glavnih stadionov, ki so bolj podobni travnikom sredi mesta, ki jih je nekdo »pozabil« pozidati. Spodbudno in lepo je videti, da smo tudi na tem področju dosegli premik. Upam le, da to ne bo ostalo na urniku toliko časa, dokler bom domov nosil medalje.
Ko smo že pri tem, priložnost da vzamem prvo medaljo na mednarodnem prizorišču letos, sledi že čez nekaj dni. V Ostravo odhajam z velikim navdušenjem, optimizmom in željnim pričakovanjem. Komaj čakam, da vidim, kateri oreh bo letos najtrši in s kakšnim »prigrizkom« nam bo letos postregel predvsem Tihon. Upam, da bo lahko prebavljiv predvsem zame …
Držite pesti.