06 avgust 2009

Pravi trenutek

Pomemben je pravi trenutek. Timing. Biti ob pravem času na pravem kraju. To ponavljamo vsi, te in podobne fraze so postale že prav obrabljene. Pravi trenutek - da tvoja navzočnost sproži niz dogodkov, ki se sicer (morda) ne bi nikoli zgodili oziroma bi se zgodili (povsem) drugače. Hip, kot jih je nešteto, le da ti ta eden svet obrne na glavo. Telefonski klic v pravem trenutku, ki ti je zagotovil boljšo službo, pogled čez ramo v pravem trenutku, da si ugledal ljubezen svojega življenja, intenzivno spremljanje medijev ravno tisti dan, ko drastično padejo cene delnic, biti v najboljši formi ravno v trenutku, ko imaš nastop na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah ... Ob nedavni smrti kralja popa mediji znova dokazujejo, da je - naj se sliši še tako bizarno - pomemben celo čas smrti. Izenačitev prezgodaj umreti z večno živeti. Pravi čas za nesmrtnost, za prižig svoje zvezde na nebu večnosti …
Pravi trenutek - usoda ali naključje? Morda le tolažba samemu sebi, da si razložimo nerazložljivo? Če si razpleta dogodkov ne moremo razložiti s povsem logičnimi zaporedji vzroka in posledice, se zelo radi zatekamo v uporabo besed, kot sta usoda ali naključje. Pa vendar, po drugi strani tudi tu vrli človeški rod dokazuje, da imamo v svoji naravi, da tudi pravega trenutka nočemo prepustiti usodi, naključju. Tudi tu hočemo nekako prelisičiti naravni proces, iti mimo tistega go with the flow (prepustiti se trenutku) in doseči svoje za vsako ceno. Tudi pravi trenutek hočemo zasužnjiti, ujeti v svojo mrežo razložljivih in logičnih dogodkov in ne dovolimo, da bi nam svobodno odplaval mimo. Tisto telefonsko, ki nam (morda) zagotovi službo, bomo vrteli kar naprej in si jo shranili v vse mogoče opomnike, tja, kjer je prijatelj po naključju uzrl svojo veliko ljubezen, bomo odslej vztrajno rinili v gručah prijateljev vsak vikend in se zvedavo ozirali naokrog, časopis in medije bomo spremljali vsak dan in analizirali gibanje delnic na trgu ... Ne nazadnje - vsa ekipa strokovnjakov se bo vse leto pripravljala in trdo delala, da bom formo stopnjeval tako, da bi ravno na veliki dan dosegel vrhunec letne forme. Včasih ta naš lov pravega trenutka, nasilni poskus dosega svojega za vsako ceno, uspe, še večkrat žal ne. Še eno nenapisano pravilo namreč pravi, da se priložnost zamujena ne vrne nobena, se pravi - najboljši trenutki se ne ponavljajo. Skoraj gotovo pa je res, da se pravih trenutkov ne da kopirati, ne da se jih ponavljati, ne da se jih ukrasti drugim. Tvoj trenutek se nikoli ne ponovi drugim ljudem, pa čeprav so morda na istem kraju v istem času. Ujemati se mora torej vse: čas, kraj, navzoče osebe, neka nerazložljiva energija, kemija, ki te tisti dan, tisti trenutek obkroža. Brez samo enega od teh dejavnikov je vse drugače. Pred kratkim sem gledal film, v katerem igralec lahko s priklicem nekih usodnih dogodkov v spomin z drugačnim ravnanjem v tistem trenutku spreminja svojo usodo, življenjsko pot. To se seveda sliši krasno. Kolikokrat ste se že vprašali in si želeli, da bi v nekem trenutku ravnali drugače? Kolikokrat se zalotite pri stavkih, kot sta »oh, da bi takrat vedel ...» ali »ko bi le takrat imel sedanjo pamet ...«?
V omenjenem filmu pa se izkaže, da katero koli odločitev v neki kritični situaciji glavni akter sprejme, ga to nekako dolgoročno vodi na slabše in njemu in njegovim bližnjim se dogajajo prave katastrofe. Nasilni poskusi premagati naraven potek dogodkov se kruto maščujejo, kot bi se hoteli norčevati iz človeške vrste in mu dokazati njegovo majhnost in nemoč. Zaradi nezaupljivosti do narave, da ti je v nekem trenutku z nekim dogodkom hotela le dobro, dobiš klofuto, človeška obsedenost z »imeti kontrolo nad vsem« doživi poraz.
Vse se torej zgodi z namenom. To se dogaja tudi v pravem svetu. In prej ali slej se izkaže, da je bil tedanji namen edini pravi, da je bil razplet dogodkov zate dolgoročno dober in ugoden točno tak, kot se je zgodil. Pa čeprav se ti je v tistem trenutku podiral svet ... Da bi v to verjel, mi ni bilo treba gledati tega filma, saj sam rad pravim, daje vse tako, kot mora biti. Tako moram verjeti, tako je tudi laže živeti.
Počasi moram zapis končati. Trener pravi, da je napočil pravi timing za trening, maser me opominja, da moram po vadbi zaviti k njemu, ker je po treningu pravi trenutek za regeneracijo. Kdo ve, mogoče se ravno zaradi skupka takšnih »pravih trenutkov« kmalu pripravlja še kakšen »ob pravem času na pravem kraju«, morda že na bližnjem svetovnem prvenstvu. Vsaj tako delam, upam in verjamem. Drugo pa bom raje prepustil toku dogodkov. Vi pa držite pesti!