S trenerjem in ekipo stopimo iz aviona, približujemo se sprejemni hali.
Dobim tiste metuljčke v trebuhu, ki se jih takole na papirju težko opiše. Nekakšna radost, vznemirjenje, pomešana kar z neko hecno tremo.
Znova sem doma, zopet tlačim ljuba slovenska tla. Tokrat mi okrog vratu visi prva olimpijska medelja. Takšna, ki se ne bo pridružila mnogim drugim, ki so »nekje« v stanovanju.
To je medalja, ki nosi veliko več, pove veliko več in hkrati obljublja in obvezuje.
Odhodov in prihodov na letališčih sem doživel že na stotine. Postajajo monotonost, obveznost, rutiniran del tekmovanj. Pa vendar. Brnik se tokrat zdi drugačen, še bolj domač in gostoljuben. Že zgodaj slišiva šumenje in ropot množice. Radovednost, kaj se skriva za premičnimi vrati, ki vodijo v izstopno halo, je velika.
Dobro vem, da »naši« ne bodo zatajili. Čakat so me prišli ob prihodu iz vsakega velikega tekmovanja; od Sydneya naprej pa so to očitno vzeli kot nekakšno tradicijo, ne glede na to, kakšne obveznosti jih čakajo. Najbrž jih bo tokrat še več. Kaj več vprašanj in pričakovanj kot ta si niti ne zastavljam.
Vendar najbrž nikoli ne bom pozabil hollywoodskega trenutka, ko se ta vrata končno odprejo.
Z vseh strani naju obda množica, številne kamere in fotografi naju popolnoma zaslepijo, niti ne vidim, kaj se skriva za to gručico, ki tudi zase skuša dobiti en delček mene.
Slišim pa. O, ja. Neznanski hrup in trušč, igranje godbe, pomešano s kričanjem in skandiranjem navijačev »Primož, Primož«.
Sledi prevoz domov, v enem od štirih avtobusov, polnih navijačev iz Brežic in celotnega Posavja, smeha, čestitk in pohval kar dežuje.
Kar me čaka v Brežicah, ko stopim na oder pred občinsko stavbo, kjer se tre nasmejanih in glasnih ljudi, je nov šok. Toliko ljudi… Toliko veselja… toliko podpore… zame!
Sledijo sprejem, novinarska konferenca in novi intervjuji. Veselje, norenje in žur zunaj na cesti v bistvu na žalost potekajo brez mene. Ampak končno je obveznosti konec in pridružim se jim še sam. Spet skupaj s prijatelji, za katere je bilo letos tako malo časa… ostanemo še dolgo v noč.
Skušam strniti vtise. V bistvu je vse potekalo tako hitro, da težko opišem, kaj vse sem v tem večeru občutil. Najprej presenečenje. Ja. Pa čeprav je bil že lanski sprejem nekaj posebnega. Nato ganjenost. Ja. Veselje. Ja.
Dobim tiste metuljčke v trebuhu, ki se jih takole na papirju težko opiše. Nekakšna radost, vznemirjenje, pomešana kar z neko hecno tremo.
Znova sem doma, zopet tlačim ljuba slovenska tla. Tokrat mi okrog vratu visi prva olimpijska medelja. Takšna, ki se ne bo pridružila mnogim drugim, ki so »nekje« v stanovanju.
To je medalja, ki nosi veliko več, pove veliko več in hkrati obljublja in obvezuje.
Odhodov in prihodov na letališčih sem doživel že na stotine. Postajajo monotonost, obveznost, rutiniran del tekmovanj. Pa vendar. Brnik se tokrat zdi drugačen, še bolj domač in gostoljuben. Že zgodaj slišiva šumenje in ropot množice. Radovednost, kaj se skriva za premičnimi vrati, ki vodijo v izstopno halo, je velika.
Dobro vem, da »naši« ne bodo zatajili. Čakat so me prišli ob prihodu iz vsakega velikega tekmovanja; od Sydneya naprej pa so to očitno vzeli kot nekakšno tradicijo, ne glede na to, kakšne obveznosti jih čakajo. Najbrž jih bo tokrat še več. Kaj več vprašanj in pričakovanj kot ta si niti ne zastavljam.
Vendar najbrž nikoli ne bom pozabil hollywoodskega trenutka, ko se ta vrata končno odprejo.
Z vseh strani naju obda množica, številne kamere in fotografi naju popolnoma zaslepijo, niti ne vidim, kaj se skriva za to gručico, ki tudi zase skuša dobiti en delček mene.
Slišim pa. O, ja. Neznanski hrup in trušč, igranje godbe, pomešano s kričanjem in skandiranjem navijačev »Primož, Primož«.
Sledi prevoz domov, v enem od štirih avtobusov, polnih navijačev iz Brežic in celotnega Posavja, smeha, čestitk in pohval kar dežuje.
Kar me čaka v Brežicah, ko stopim na oder pred občinsko stavbo, kjer se tre nasmejanih in glasnih ljudi, je nov šok. Toliko ljudi… Toliko veselja… toliko podpore… zame!
Sledijo sprejem, novinarska konferenca in novi intervjuji. Veselje, norenje in žur zunaj na cesti v bistvu na žalost potekajo brez mene. Ampak končno je obveznosti konec in pridružim se jim še sam. Spet skupaj s prijatelji, za katere je bilo letos tako malo časa… ostanemo še dolgo v noč.
Skušam strniti vtise. V bistvu je vse potekalo tako hitro, da težko opišem, kaj vse sem v tem večeru občutil. Najprej presenečenje. Ja. Pa čeprav je bil že lanski sprejem nekaj posebnega. Nato ganjenost. Ja. Veselje. Ja.
Dragi moji, vse to vam je uspelo. Predvsem pa še nekaj. Hvaležnost in obljuba, da se bom potrudil znova pričarati tak nepozaben večer, čaroben za vas in zame.
