Stave v krogu mojih prijateljev in ekipe so že prav resna stvar in so tako rekoč obvezen in nepogrešljiv del naših vsakdanjih pogovorov.
K sreči te stave ne predstavljajo obsedenosti v smislu stav na loteriji ali v igralnicah (v tem primeru bi se bilo potrebno že zamisliti in poiskati strokovno pomoč!). Gre pač za stavek, ki nam je že vsem skupaj zlezel pod kožo in skoraj vsaka (samo za odtenek) drznejša izjava ali napoved v našem krogu je takoj izzvana s stavkom »Greš stavit?«. Tisti na nasprotni strani skoraj po pravilu nikoli ne ostane dolžan in stava hitro pade. V nadaljevanju vedno sledi obdobje polno smeha, preden katerakoli stran (ne)izpolni obljubo, saj se je po pravilu treba kar potruditi, da izpolniš naše prismojene ideje. Skoraj vedno so namreč naše stave povezane z nekimi aktivnostmi oz. pripravami, ki jih mora nekdo dati skozi, da dokaže, da lahko in zmore zmagati.
Zmagovalna, najresnejša in najbolj zanimiva stava do sedaj je bila prav gotovo tista pred olimpijskimi igrami v Atenah. Največkrat sta glavna akterja moj trener Kevo in maser Sef. Kevo je namreč pogosto tisti, ki vrže kost za glodanje – z majhno provokativno izjavo sproži val nasprotovanja in trme in velikokrat je prav Sef, ki je znan po svoji izjemni volji in predanosti, tisti, ki ugrizne v vabo in skuša trenerju na vsak način dokazati nasprotno. Stava pred Atenami je bila, da naj bi Sef v 65 urah prehodil 225 km dolgo pot od kroga za met kladiva v Brežicah do Kopra. Pri tem ni smel niti trenutek poti teči, veljala je le hoja. Sef je stavo sprejel in sledilo je (za nekatere zabavno, za druge naporno) obdobje skrivnih priprav. Sefovi domači namreč dolgo za stavo niso vedeli, le čudno se jim je zdelo, da naenkrat na vsako prireditev, do 20 km oddaljene šole in drugam krene peš (?!?). Kakorkoli že, Sefu je uspelo po le dobrih100 km priprav, pot (po številnih anekdotah) prehodit v 52 urah in si s tem prislužiti pot v Atene, ki jo je moral »sponzorirati« Kevo.
Letos sta se ob akterja stavila, kdo bo uspel dvigniti težje breme uteži, zopet pa je bil Sef tisti, ki je stvar vzel resno, se bolje in več pripravljal in na koncu slavil zmago. Kevu je očitno največkrat dovolj provokacija in zabava.
Tudi sam sem seveda neprestano vpleten v neke stave. Trenutno je s kladivom povezana stava s prijateljem, ki je z mano stavil, da bo v vseh metalskih atletskih disciplinah (kopje, kladivo, disk in krogla) v seštevku vrgel dlje, kot poleti moje kladivo.
Sam sem seveda prepričan, da nima šans, oziroma – zabavno je biti o tem prepričan in ga gledati, kako »napreduje« pri pripravah …
Zanimivo je tudi, da je ta pojav kužen. Svoje bolj ali manj nemogoče stave namreč hitro prenašamo na nove ljudi, ki se z nami »preveč« družijo. Ljudje smo pač taki, da verjamemo v svoj prav in želimo potrditev, da se ne motimo. Za kakšno ceno smo pripravljeni popustiti, je seveda stvar posameznika, ampak v večji ali manjši meri smo k temu nagnjeni vsi in vsakega lahko v stave pripravim. Ne verjamete? UPATE STAVITI? Stavim, da bo zabavno.
