Na letališču sem srečal simpatično, elegantno gospo, ki mi je nedavno podarila pesmarico Toneta Pavčka - Same pesmi o ljubezni. Spregovorila sva le nekaj stavkov, a dovolj, da me je spodbudila k pisanju drugačnih besed. Besed čustev, besed srca. To je nekoliko v nasprotju z mojo zaprto naravo čustev, a mogoče je prišel čas, da tudi ta segment življenja postavim na višjo raven. Nekako tako so zvenele besede gospe: »Primož, lepo je dajati, a pomembno je znati tudi sprejeti. Čustvena inteligenca je segment življenja, ki ne sme biti zapostavljen.«
Brezmadežna je, ko se rodiš. Prisesaš se k mami in uživaš v popolnosti življenja. Ne sprašuješ se, zakaj. Enostavno ti to pripada in jo vzameš. Vsa je tvoja. Udobna, varna, edinstvena. Mama je tvoja ljubezen in jo sprejmeš, vso, brez razmišljanja, brez zadrege, brez obotavljanja. Narava ti je to dala in to tudi vzameš. In tega ti nihče ne zameri, še najmanj mama sama, ker te ljubi brezpogojno, saj si otrok.
Počasi odraščaš in spoznavaš nove ljudi, nove stvari. Gre za nove zaznave življenja. Izbereš si ljudi, ki jih imaš raje kot druge. Ponavadi imaš najraje tistega, ki ti prinese najlepšo igračo, najslajšo čokolado. Seveda se to starejšim »fajn« zdi: »Glejte, mene ima najrajši.« Le redki se zavedajo, da nisi izbral njega, ampak čokolado. A ti to spet narediš instinktivno, brez razmišljanja. Nihče ti ne zameri, saj si vendar otrok.
Počasi potuješ skozi otroška leta, kjer se začne spogledovanje z nasprotnim spolom. Gre za nedolžne poglede, a vendar ob pogledu simpatije srčni utrip naraste.
Pridejo nora najstniška leta. Leta revolucije. Jaz in moja ljubezen. Središče sveta. Nedotakljiva. Večna. Vsekakor najlepša leta, ko se spoznavaš s svojim telesom in spopadaš s svojim razumom. Želja po ljubezni je neizmerna, a kaj narediti, da ne storiš česa narobe. Oglasi se razum, ki ga kot otrok nisi poznal. Takrat si enostavno vzel, kar si hotel, sedaj ti tega razum ne dopušča. Bojiš se zavrnitve, poraza. Vse se zdi tako zapleteno, čeprav je popolnoma enako, kot je bilo, ko si bil še otrok. Potem ti le uspe zbrati pogum in osvojiti ljubezen svojega življenja. Skupaj spoznata vse zakone telesnih dotikov in čustev. Uživata v raju, dokler ne narediš greha in skočiš čez plot. To pa ni dovoljeno, saj nisi več otrok. Sedaj moraš uporabljati razum. Čustva in instinkt moraš nadzorovati, da ne prizadeneš drugega, saj si vendar odrasel. Ne jaz in ne ti oziroma nihče ne zmore tega, da si želi le enega. Gre za zakon narave, živalski nagon. Problem je le v tem, ker ljubimo s pričakovanji, z razumom. Potem smo prizadeti. Že na začetku postavljaš pogoje, ker nimaš poguma iti v razmerje brezkompromisno. Zelo malo je parov, ki živijo povsem odprto razmerje s popolnim zaupanjem. In ti ne potrebujejo drugih vezi, ker si upajo živeti spontano, brez pričakovanj, in to vnese v razmerje harmonijo.
Pa ne samo v zakonskih vezah, tudi drugje je potrebno iskati smisel ljubezni. Kdo sem jaz, da bi sodil nekomu, ki je naredil napako po naših ljudskih zakonih? Naredil jo je, pa kaj. To še ne pomeni, da je slab človek. Vsak izmed nas je na začetku brezmadežen, a ni vsakemu v življenju postlano z rožami. Življenjska pot, ki jo hodi nekdo drug, ni nič slabša ali boljša od moje, je le drugačna. Prav tako popolna in občudovanja vredna kot moja. Njegovi interesi so drugačni kot moji. A prav ta drugačnost mi daje možnost napredka, novega znanja. Ob zmagah slavimo, ob porazih se učimo. Kdor to seveda zmore. Zato se veselim naslednje zmage in veselim se naslednjega poraza.
Vse to je moja, tvoja, naša ljubezen. Je povsod in ni nikjer. Vse je stvar naše odločitve. Zame je povsod. Sem človek, ki si upa obregniti ob dejanja in besede. Sem človek, ki me ni strah narediti napake, a ob spoznanju, da sem jo storil, to tudi priznati. Sem človek, ki verjame in zaupa ljudem. Sem naiven, a svoboden. Ljubim in sem ljubljen!
Ob maminih prsih sem te občutil,
v očetovih naukih prepoznal,
v solzah tujca ugledal,
znancu v pogum te poslal.
Si lesk v očeh sovražnika,
močan objem prijatelja,
si ptica v letu, rožca v razcvetu,
razigrana mladost in modra starost.
Po tebi hrepeni dekle ljubeče,
njeno srce ti poje hvalo sreče.
Zjutraj tebi v pozdrav z nasmehom
se zbudim, ker si Ljubezen!
***
Tole sem pisal v malo drugačnem stanju. A naj bo tako, kot je, ima svoje sporočilo, ki bi ga drugače težko spravil na list. Saj veste, razum. Lep dan!
Brezmadežna je, ko se rodiš. Prisesaš se k mami in uživaš v popolnosti življenja. Ne sprašuješ se, zakaj. Enostavno ti to pripada in jo vzameš. Vsa je tvoja. Udobna, varna, edinstvena. Mama je tvoja ljubezen in jo sprejmeš, vso, brez razmišljanja, brez zadrege, brez obotavljanja. Narava ti je to dala in to tudi vzameš. In tega ti nihče ne zameri, še najmanj mama sama, ker te ljubi brezpogojno, saj si otrok.
Počasi odraščaš in spoznavaš nove ljudi, nove stvari. Gre za nove zaznave življenja. Izbereš si ljudi, ki jih imaš raje kot druge. Ponavadi imaš najraje tistega, ki ti prinese najlepšo igračo, najslajšo čokolado. Seveda se to starejšim »fajn« zdi: »Glejte, mene ima najrajši.« Le redki se zavedajo, da nisi izbral njega, ampak čokolado. A ti to spet narediš instinktivno, brez razmišljanja. Nihče ti ne zameri, saj si vendar otrok.
Počasi potuješ skozi otroška leta, kjer se začne spogledovanje z nasprotnim spolom. Gre za nedolžne poglede, a vendar ob pogledu simpatije srčni utrip naraste.
Pridejo nora najstniška leta. Leta revolucije. Jaz in moja ljubezen. Središče sveta. Nedotakljiva. Večna. Vsekakor najlepša leta, ko se spoznavaš s svojim telesom in spopadaš s svojim razumom. Želja po ljubezni je neizmerna, a kaj narediti, da ne storiš česa narobe. Oglasi se razum, ki ga kot otrok nisi poznal. Takrat si enostavno vzel, kar si hotel, sedaj ti tega razum ne dopušča. Bojiš se zavrnitve, poraza. Vse se zdi tako zapleteno, čeprav je popolnoma enako, kot je bilo, ko si bil še otrok. Potem ti le uspe zbrati pogum in osvojiti ljubezen svojega življenja. Skupaj spoznata vse zakone telesnih dotikov in čustev. Uživata v raju, dokler ne narediš greha in skočiš čez plot. To pa ni dovoljeno, saj nisi več otrok. Sedaj moraš uporabljati razum. Čustva in instinkt moraš nadzorovati, da ne prizadeneš drugega, saj si vendar odrasel. Ne jaz in ne ti oziroma nihče ne zmore tega, da si želi le enega. Gre za zakon narave, živalski nagon. Problem je le v tem, ker ljubimo s pričakovanji, z razumom. Potem smo prizadeti. Že na začetku postavljaš pogoje, ker nimaš poguma iti v razmerje brezkompromisno. Zelo malo je parov, ki živijo povsem odprto razmerje s popolnim zaupanjem. In ti ne potrebujejo drugih vezi, ker si upajo živeti spontano, brez pričakovanj, in to vnese v razmerje harmonijo.
Pa ne samo v zakonskih vezah, tudi drugje je potrebno iskati smisel ljubezni. Kdo sem jaz, da bi sodil nekomu, ki je naredil napako po naših ljudskih zakonih? Naredil jo je, pa kaj. To še ne pomeni, da je slab človek. Vsak izmed nas je na začetku brezmadežen, a ni vsakemu v življenju postlano z rožami. Življenjska pot, ki jo hodi nekdo drug, ni nič slabša ali boljša od moje, je le drugačna. Prav tako popolna in občudovanja vredna kot moja. Njegovi interesi so drugačni kot moji. A prav ta drugačnost mi daje možnost napredka, novega znanja. Ob zmagah slavimo, ob porazih se učimo. Kdor to seveda zmore. Zato se veselim naslednje zmage in veselim se naslednjega poraza.
Vse to je moja, tvoja, naša ljubezen. Je povsod in ni nikjer. Vse je stvar naše odločitve. Zame je povsod. Sem človek, ki si upa obregniti ob dejanja in besede. Sem človek, ki me ni strah narediti napake, a ob spoznanju, da sem jo storil, to tudi priznati. Sem človek, ki verjame in zaupa ljudem. Sem naiven, a svoboden. Ljubim in sem ljubljen!
Ob maminih prsih sem te občutil,
v očetovih naukih prepoznal,
v solzah tujca ugledal,
znancu v pogum te poslal.
Si lesk v očeh sovražnika,
močan objem prijatelja,
si ptica v letu, rožca v razcvetu,
razigrana mladost in modra starost.
Po tebi hrepeni dekle ljubeče,
njeno srce ti poje hvalo sreče.
Zjutraj tebi v pozdrav z nasmehom
se zbudim, ker si Ljubezen!
***
Tole sem pisal v malo drugačnem stanju. A naj bo tako, kot je, ima svoje sporočilo, ki bi ga drugače težko spravil na list. Saj veste, razum. Lep dan!
