10 september 2009

Energija

Zdaj, ko se je evforija po uspehu v Berlinu polegla, poskušam strniti vse dogodke, ki so se zgodili v času pred osvojitvijo zlata na svetovnem prvenstvu in po njej. Dnevi pred prvenstvom so bili zelo napeti. Le malo je bilo tistih, ki so verjeli v moj uspeh. Rezultati na tekmah in treningih so v marsikateri glavi vzbudili dvom o moji pripravljenosti na glavno tekmo sezone.
Priznam, da je bilo težko zdržati vse dogajanje okoli sebe, a tokrat je to bila edina pot do uspeha.
Vprašanja, ali sem pripravljen, kako gre na treningih, so včasih zelo mučna. Kot človek, ki velik del svojega treninga posvečam delu z energijami, še toliko bolj občutim nezaupanje in dvom. Tokrat so tudi moji bližnji prijatelji, ekipa, priznavali, da nisem tisti stari Primož, ki so ga vajeni. Odprt, sproščen, družaben. Enostavno sem se umikal v svoj svet, ker sem le tam našel svoj mir in koncentracijo energij, potrebno za dosežke na najvišji ravni. Seveda je to težko razložiti okolici, ker bi se marsikdo počutil krivega, čeprav ni nihče kriv. Gre za splet dogodkov, na katere ljudje nimamo zavestnega vpliva.
Pred kvalifikacijami je bil pritisk neverjeten. Še nikoli nisem občutil takšne negativnosti energij. Zavedal sem se, da le dober prvi kvalifikacijski met lahko obrne stvari v mojo korist. To je bil najtežji met v moji karieri. Vložek je bil maksimalen. Na zunaj je bil videti rutinsko izveden met in tudi sam sem dajal tak vtis, a verjemite, da je bil to v tistem trenutku moj »maksimum«. Moja umirjena reakcija in mediji so naredili svoje. Pozitivno poročanje medijev, ki je doseglo skoraj vsakega Slovenca, in moje slavje po kvalifikacijah z navijači sta sprožila val zmagovalne energije. Vsi so začeli verjeti, da mi bo znova uspelo. Za finale je bilo vse pripravljeno, uspeh je moral priti. Finale je bil zame rutinsko izpeljana tekma. Pomagali so mi tudi drugi tekmovalci, ki so očitno padli na preizkusu psihično-energijske pripravljenosti.
Energija ima zelo velik vpliv na končni uspeh. Vsak dvom ti zmanjša možnost pri doseganju svojega maksimuma. To ne velja samo v športu, ampak na vseh področjih življenja. Negativno mišljenje in dvomi nas potiskajo še globlje v problem in nasprotno, pozitiven pogled na stvar nam daje več možnosti za uspeh. Vsi mi smo energijska bitja. Moč energij je neskončna, od nas pa je odvisno, do katere ravni smo se sposobni dvigniti. Tudi moja nadaljnja pot do svetovnega rekorda bo odvisna predvsem od energij.
Marjan Ogorevcje moj vodnik, če se lahko tako izrazim. Sodelujeva že vrsto let in zaupanje je popolno. Vem, da imam okoli sebe zaupanja vredno ekipo (trener Vlado Kevo, strokovnjak za prehrano Severin Lipovšek, fizioterapevt Khalid Nasif, bioterapevt Marjan Ogorevc). Ekipa, ki meje pripravljena in sposobna pripeljati na svetovni vrh. Odločitev, svetovni rekord da ali ne, ostaja moja. Priznam, da se še nisem popolnoma odločil. Zavedam se, daje rekord dosegljiv. Vem pa tudi, da bo moj vložek nezavednih razsežnosti. Če se ozrem nazaj, kaj sem moral narediti, da sem se dvignil od daljav 77 m do 82 m, me kar spreleti srh. Zdaj pa želimo napredek petih metrov do leta 2012. Želja je velika, a treba je ostati realen. Potrebujem še en pogovor s človekom, ki mi bo dal dokončen odgovor. Takrat bom tudi javnost obvestil, ali bo edini cilj obraniti olimpijsko zlato ali se podajam na pot, do katere tudi sam čutim strahospoštovanje. Kmalu.