Iz naslonjača

Zanimivi atletski dogodki preteklih tednov so žal potekali brez moje (aktivne) vpletenosti, razlogi za to pa so različni. Od zimskega državnega prvenstva v metih me je oddaljila poškodba, met kladiva v dvorani pa je tako ali tako čisto nepredstavljiva zadeva. Zato sem zadnje pomembno tekmovanje spremljal iz domačega naslanjača, pri prvem pa je bila moja vloga bolj sodniška. Kot športniku od glave do peta se mi takšne postranske vloge zdijo precej nehvaležne. To namreč nisem jaz, nisem atletski sodnik, gledalec in opazovalec... Sem tekmovalec in sodim na atletski stadion, ne pa ob njega, zato mi je - čeprav je zanimivo - atletske kolege spremljati zgolj od daleč kar nekoliko mučno. Glede zimskega državnega prvenstva v metih moram žal ugotoviti, da bi bilo treba vzpostaviti nekakšne norme za uvrstitev na državno prvenstvo, sicer se to lahko spremeni le v priložnost za trening in nabiranje izkušenj in ne zasluži svojega imena. Državno prvenstvo je (oziroma bi moralo biti) tekmovanje, ki ima določen ugled, in tako bi bilo nujno vzdrževati tudi določeno raven, tako da je že uvrstitev nanj za mlade motivacija in nagrada, ne pa nujno zlo, v pomenu trenirati še en vikend. Evropsko dvoransko prvenstvo je bila seveda za slovenske ljubitelje atletike še ena gledalska poslastica. Na tem mestu bi rad tudi izkoristil priložnost in iskreno čestital Mariji in Sonji za osvojeni kolajni. Bravo, punci! Posebna pohvala gre tudi Nini. Ona bo po mojem mnenju v prihodnosti tista, ki bo nosila breme pisanja zgodovine uspehov slovenske atletike, ko se bomo stari umaknili. Glede moje discipline je seveda logično, da se v dvorani ne izvaja, saj verjetno gledalci in tekmovalci ne bi bili ravno veseli, da bi ob vsakem metu kladiva morali bežati na vse strani, da si rešijo glavo. Argument pomanjkljivosti glede varnostne in logistične sprejemljivosti v škodo moje discipline pa gotovo ne vzdrži pri načrtovanju nove prestižne verige tekmovanj - diamantne lige, v kateri bomo metalci kladiva, kot kaže, spet postavljeni na stranski tir. Dejstvo je, da zadostno število stadionov, ki izpolnjujejo prav vse logistične in varnostne zahteve za izvajanje meta kladiva, gotovo obstaja, vendar se bodo v ozadju odločitev verjetno še nekaj časa kresali različni interesi, dokler ne bo padla končna odločitev glede oblike izpeljave diamantne lige. Ko bo odločitev padla, iskreno upam, da bomo z njo »kladivaši« dobili pravico in možnost, da bo letelo in padalo tudi naše kladivo.

Multipraktiki

Sprva uspešna manekenka, nato (malo manj) uspešna pevka, potem ugotovi, da je ima žilico tudi za igranje, nakar se premisli, ker je pač rojena za poslovno žensko … Je skratka vsestranska in multitalentirana, ima kameleonske značilnosti preobrazbe. Pravi multipraktik.
Ta zgodba vas gotovo spominja vsaj na nekaj domačih zvezd(ic). Pravzaprav so v zadnjih letih tisti in predvsem tiste, ki se obdržijo samo v eni estradni »disciplini«, že v manjšini! Smola, kajne, da imajo nekateri »samo« en talent!
Vendar – lahko je biti piker in se šaliti o splošni klimi na domači estradi, če se najprej kritično ne vprašamo – zakaj? Zakaj torej vožnja slaloma med toliko različnimi področji? Da, morda je pri nekaterih razlog izključno želja po ŠE in VEČ - več prepoznavnosti, več denarja, več slave – in to po starem receptu »samo da se govori, pa ni važno kaj in kako«. Seveda pa dopuščam tudi možnost, da se nekateri pač »iščejo« in v želji po spremembah menjavajo poklice vse do takrat, dokler ne najdejo tistega pravega. Še zdaleč Slovenci tudi nismo edini. Kdo sploh še ve oziroma je sploh še pomembno, da so npr. Madonna, Patrick Swayze in JLo začeli kariere kot plesalci, A. Schwarzenegger pa kot bodybuilder?
Kazanje s prstom naokrog je lahko tudi nehvaležno pometanje pred tujim pragom, še preden si počistil svojega. Tako bi lahko ugotovil, da sem se po spletu okoliščin (beri: kot posledico 82,02-metrskega leta mojega kladiva v Pekingu) - prostovoljno ali ne - v kategoriji multipraktikov znašel tudi sam. Neverjetno, koliko »poklicev« sem v zadnjih 3 mesecih opravljal! Maneken, nogometaš, tekač, reklamni model, govorec, »maskota« na raznih prireditvah; nenazadnje pričujoči prispevek dokazuje, da sem celo neke vrste priložnostni pisec… Še dobro, da lahko preobleke prav tako hitro, kot jih oblečem, tudi slečem, saj moram priznati, da se v teh vlogah ne počutim ravno doma. Vendar pa je – kot opravičilo in pojasnilo tistim, ki so (zlahka) opazili, da je moja »paradna disciplina« k sreči pač kladivaški krog – moje gostovanje v teh poklicih zgolj slučaj in lahko si oddahnete, da primarnega poklica ne bom zamenjal. Moje preobrazbe so namreč posledica tega, da sem rad in z veseljem sprejel številna vabila raznih organizacij ter sponzorjev, za katere je - če kdaj, potem zdaj – bil čas za povratne usluge. Večkrat sem se odzval tudi na razne dobrodelne pobude in tudi pri teh so bili dovolj za obojestransko zadovoljstvo veselje in dobra volja.
Če se sam posujem s prahom in ugotovim, da sem (pa čeprav priložnostno) kameleonski tudi sam, se vprašajte, koliko je tudi sicer takšnih, ki resnično opravljajo le en poklic? Tudi športniki se, vsaj na začetku športne poti, pogosto ukvarjamo z vsem mogočim – smo sami svoji managerji, PR-ovci, promotorji, naši trenerji so tudi naši svetovalci, psihologi, »šefi« in še marsikaj. Danes pa je na žalost tudi gospodarska situacija (vse bolj) takšna, da so si mnogi ljudje že kar prisiljeni omisliti način dodatnega priliva evrov v žep, pa čeprav na račun prostih popoldnevov ali vikendov. In razne usluge po hvalevredni navadi »roka roko umije« bodo verjetno postajale čedalje bolj – plačljive.
Po vsem tem, bi si upal trditi, da bi tudi naše zvezdice verjetno z veseljem obtičale v svoji (prvotni) vlogi, če ne bi bili pri nas številni poklici medijsko sicer atraktivni in odmevni, finančno pa precej manj.

Napis na steni na drugem koncu sveta

Izjemno zanimanje in izpostavljenost v javnosti in medijih ter posledična okrnjenost treningov so me pred nekaj tedni nagnali v moj tradicionalni pripravljalni »kamp« na hrvaško obalo. Tam pa sem razočaran ugotovil, da prenizke temperature, ki so zajele tako rekoč vso Evropo, ne dovoljujejo optimalnega treninga. Zato sem se po trenutni odločitvi pustil prepričati atletskima kolegicama Brigiti Langerholc in Sari Orešnik, da se jima za slab mesec pridružim na pripravah v Južnoafriški republiki. V Južno Afriko sem odšel, da bi vzpostavil ritem življenja in treninga, ki sem ga imel pred osvojitvijo zlate olimpijske kolajne. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem od mesteca Potchefstroom in tukajšnjega centra za trening. Slišal sem veliko lepih besed od atletov, ki so tukaj že bili. Na letalu mi je Brigita na hitro opisala življenje tukaj in med drugim dejala, da so ljudje prijazni, vendar čas za njih nima velikega pomena. To sem opazil takoj po pristanku, ko sem si zaželel hamburger v eni od restavracij na letališču. Ob naročilu mi je prijazna gospodična namenila znan stavek »wait a moment«. V kuhinji se je trlo kakšnih dvajset domačinov, ki pa so delovali nezainteresirano, in njihovo gibanje je spominjalo na upočasnjen videoposnetek. Ne duha ne sluha o kakšnem hektičnem norenju, ki ga je moč videti na naših cestah in tudi v restavracijah, ko si osebje mrzlično prizadeva ustreči željam gostov po reku »čas je denar«. No, kljub vsemu sem dobil svoj hamburger. Sicer je od naročila do prejema preteklo petnajst minut, a kot je rekla Brigita, čas ni dejavnik, na katerega bi se tukajšnji prebivalci preveč ozirali. Za moj hamburger pa bi lahko rekli, daje velika posebnost, saj v Južni Afriki spada v kategorijo »slow« in ne »fast food«. Namestili smo se v prekrasni vili z velikim vrtom in bazenom le tri minute hoje do centra za trening. Možnosti za trening so odlične. Hektarji zelene površine so urejeni v prvovrstno središče za trening. Tu najdeš skoraj vse na enem kraju. Od atletske steze na travi, igrišča za kriket, ragbija, hokeja na travi do večnamenskih terenov. Takoj zraven stoji kompleks s fitnesom in utežarno ter dvema bazenoma, ki sta ogreta na 29 oziroma 8 stopinj Celzija. Uporabljajo ju za povečanje pretoka krvi in s tem hitrejšo regeneracijo po napornih treningih. Najdeš tudi različne meritve, ki jih športniki uporabljajo za preverjanje in izboljšavo svojih sposobnosti. Ne manjka pa tudi kafič, v katerem športniki posedijo po vadbi. Ker nisem imel s sabo svojih kladiv, sem se takoj ob prihodu pozanimal, kje jih lahko dobim. Napotili so me do trenerja metalcev kopja, gospoda Tertiusa. Ob pozdravu mi je takoj namenil čestitko za olimpijsko zmago, ki je imela zame izjemen pomen in je bila potrditev mojih prizadevanj za status vrhunskega športnika v družbi. Citiram gospoda Tertiusa: "Čestitam za zmago na olimpijskih igrah. Velik uspeh za tebe osebno, še večji za Slovenijo. Posamezniki delajo male države velike!« To so bile besede dobrodošlice tujca, ki sem ga prvič srečal. Zame le potrditev, da moj trud ni zaman in da merim v pravo smer. Drugi dan sem imel v rokah šop ključev utežarne, kjer lahko trenirajo le izbrani. Tokrat smo imeli ta privilegij le štirje, Thorklidsen (olimpijski prvak v metu kopja), Pitkamaeki (svetovni prvak v metu kopja), Obergfol (svetovna prvakinja v metu kopja) in jaz. Kladiva so mi pripeljali na teren za met kladiva in še isti trenutek naročili deset novih žic. Sprejeli so me kot šampiona in prijatelja hkrati. Kakovost treninga v takih razmerah in odlični družbi je vsekakor na zelo visoki ravni, kar se pozna tudi pri metrih na terenu. Vsekakor je bila odločitev, da odpotujem v to državo, pravilna. Seveda spremljam tudi dogajanja doma. Veseli me, da so se stvari o problematiki statusa vrhunskega športnika v Sloveniji vendarle začele premikati v pravi smeri. Kot kaže bomo tudi športniki prišli do dobre trajne rešitve, ki bo marsikaterega mladega športnika prepričala, da bo nadaljeval svojo športno pot. S to rešitvijo se tudi moja športna pot nadaljuje, zato je čas, da grem na trening in pokažem svoj značaj. Na steni v tukajšnji utežarni namreč visi rek, ki športno osebnost postavlja na preizkus in hkrati pred velik izziv: »Na vrh te pripelje talent, na njem pa te ohrani značaj.«

BITI ŠPORTNIK LETA

Pred dnevi sem bil drugič zapored izbran za najboljšega slovenskega športnika, kar je po osamosvojitvi pred mano doseglo še enemu športniku, še enemu Primožu. Zanimivo je tudi (naključje?), da je Peterka to dosegel v enakih letnicah v devetdesetih, se pravi od 1997 do 1998 pred natanko desetimi leti.
Slovenci smo olimpijske medalje dosegli že v kar 14 disciplinah, kar je za tako mlado in majhno državo svojevrsten dosežek.
Naziva športnik leta sem seveda zelo vesel, saj pomeni biti priznan, opažen, cenjen tudi med novinarji, torej tistimi, ki so naše ogledalo v svet. Zavedam se namreč, da športni rezultati sami po sebi ne pomenijo prav ničesar, če niso opaženi in šele s tem dobijo svojo pravo vrednost v širši javnosti. Šele s tem dobimo priznanje in tudi zagon ter motivacijo za naprej.
Še vedno pa sem mnenja, da laskavi naslovi poleg priznanja, prepoznavnosti in drugih pozitivnih učinkov uspehov, nosijo s seboj tudi veliko mero odgovornosti in dolžnosti. Športniki, še posebej tisti najuspešnejši, smo oziroma bi morali biti glasniki in promotorji tega, da se trdo delo, vztrajnost, litri prelitega znoja in odrekanja izplačajo in poplačajo. Smo tudi tisti, ki smo in moramo biti zgled za mlade, da ne posegajo po škodljivih navadah in razvadah, ampak namesto tega izberejo šport in zdravo življenje. Naj citiram tudi nagovor dr. Danila Türka na športniku leta, ki je dejal, da »šport združuje, prispeva k sožitju, omogoča in spodbuja prijateljstvo in presega mnoga nasprotja. Šport pomembno prispeva k človekovemu dostojanstvu, prijateljstvu in zdravju«. Vse to in mnogo več šport nosi v sebi.

Pa vendar, temna stran medalje je (še vedno), da žal teorije, da se športno udejstvovanje na vrhunski ravni poplača, ne morem iskreno podpreti, niti sejati besednih rožic, dokler se status vrhunskih športnikov ne bo uredil tudi v Sloveniji. Morda sem za mnoge preveč direkten in odkrit, a znan sem kot borec in zato od tega ne morem in tudi nočem odstopiti.
Od tod tudi moja izjava, da se umikam iz športnih prizorišč, dokler se situacija ne reši. Vse kar želim, je poštena obravnava vrhunskih športnikov, ki bo skladna z obravnavanjem izjemnih posameznikov, ki so uspeli na drugih področjih naše družbe. Zavedam se, da se stvari ne morejo dogoditi in spremeniti čez noč, pa vendar mislim da je čas, da vsaj za začetnih nekaj centimetrov premaknem še en mejnik in oviro v slovenskem športu.
Svojo težavo sem torej odvrgel z ramen in jo zalučal v javnost. Zdaj so na vrsti tisti, ki bodo ocenjevali, kako daleč te težave segajo in koliko so te daljave vredne.

NOVEMBER RAIN

Evforija se počasi polega, telefon ne zvoni več vsako minuto in pol, vsak izhod iz stanovanja ni več »pospremljen« s stiski rok, dobrodušnimi pohvalami in vprašanji, na katera se zdi, da sem jih odgovoril že tisočkrat, življenje se počasi vrača v ustaljene tire.

Izpod soja žarometov se lahko vrnem v kožo navadnega Brežičana, v kateri se, po pravici povedano, veliko bolje počutim.

November je mogoče najbolj nerutiniran mesec v letu, čas ko je stara sezona hkrati že kar precej časa za teboj, nova pa se zares še niti ni začela.

Privoščil sem si le teden dopusta na morju (in še tega presekal z obveznostjo do sponzorjev). Treba je bilo narediti analizo in pospraviti pod streho obveznosti do sponzorjev, prerezati sem moral tudi verigo udeleževanj na razne otvoritve in prireditve, ki je bila letos še posebej dolga.

S trenerjem in svojo ekipo naredimo plan treningov in spremljajočih priprav.

Prihaja tisto obdobje, za katera večinoma ljudi ne ve in ne vidi da obstaja, ko v časopisih poleti prebira novičke o tekmovanjih.

To je mirno obdobje treninga, ki se bo seveda stopnjeval iz meseca v mesec. Za marsikaterega bi ta čas pomenil le dolgočasno, enolično ponavljanje istih pristopov, ki kar nekako paše v duh pravega mračnega novembrskega dežja.

To je tista ista izjava raznih zvezdnikov, ki jo lahko večkrat preberete v tabloidih: živim čisto navadno življenje.
Še več, moje življenje marsikdo vidi kot zelo enolično. Trening, kakšna masaža, regeneracijski spanec, zopet trening.
Se ne sliši ravno posebej vznemirljivo? No, saj imate morda prav. Zase.
Zame pa je vsak nov dan nov izziv kako dodati nov delček v skupni končni rezultat - mozaik uspešne kariere.

KOLIKO JE VREDEN VRHUNSKI ŠPORTNIK

Kronanje moje kariere z olimpijskim zlatom ni le moj osebni uspeh in uspeh moje ekipe, temveč tudi uspeh celotne Slovenije. Zato sem slovensko zastavo s ponosom ponesel po častnem krogu ptičjega gnezda in sem ji svojo kolajno tudi posvetil.
Slavje, čestitke in trepljanje po ramenih so seveda mnogoštevilni in večinoma – tega nikakor nočem izpodbijati – tudi iskreni, dobronamerni in privoščljivi. Ljudje s(m)o od nekdaj potrebovali in se tudi nekako istovetili, jemali osebno, uspehe tistih, ki tako ali drugače zastopajo našo identiteto, državnost in s tem nekako tudi nas. Nekdaj davno so to bili morda vojskovodje, cerkveni voditelji, v sodobnem času pa poleg državnikov predvsem medijsko razpoznavne osebe, med njimi igralci, pevci in nenazadnje tudi športniki.
“Slavo” in svetovno prepoznavnost je seveda težko in izjemno nehvaležno meriti in primerjati med seboj ter vrednotiti, kdo je ime, grb in zastavo Slovenije ponesel širše, višje in odmevneje v svet.
Pa vendarle, v mojem primeru se je zastava Slovenije – vsaj za trenutek- narisala pred oči 90.000 glave množice na pekinški tribuni, polni navijačev s celotnega sveta, preko malih ekranov pa jo je videlo in prisluhnilo naši ljubi Zdravljici vsaj še nekajkrat toliko gledalcev. Komu in kolikim Slovencem je v zadnjih desetletjih - vsaj za trenutek – uspelo pritegniti pozornost svetovne javnosti in jo usmeriti na SLOVENIJO, ne vem. Številnim pa najbrž ne.
Koliko pa je torej ta medalja takšna promocija vredna? Je kdo in koliko to pripravljen plačati?
No, dragi moji, ob tem vprašanju pa so se v preteklih mesecih številni nasmeški skisali.
Prostovoljno sem namreč prevzel vlogo “loudspeakerja” kolegov športnikov in si “drznil” javno naznaniti, da situacija in gmotna preskrbljenost vrhunskih športnikov nista ravno rožnati ter da je naivno predvidevati, da se od samega leska medalje in trepljanja po ramenih da živeti. Priznam – nisem diplomat in stvari ne znam ravno zavijati v okrasni papir, ki prikriva oziroma olepšuje pravo vsebino. Zato sem tudi s to problematiko usekal naravnost in direktno, odziv javnosti pa je (bil) močnejši, kot je udarec mojega kladiva, ko trešči ob tla. Torej direktno o tem, koliko, kdaj in kako bi morali biti vrhunski športniki nagrajeni za to, kar dajejo svoji državi. Prav to se je izkazalo za velik kamen spotike in je postalo celo tema političnih debat. Ko se namreč začnejo stvari sukati okrog konkretnih denarnih zneskov, se razplamtijo polemike in zdi se, da so na več odzivov naletele kokretne cifre (ki so, kot sem večkrat poudaril, stvar razmisleka in dogovora), kot dejanske problematika – kam z vhunskimi športniki po koncu kariere in kako se jim za mednarodno odmevne uspehe zahvaliti konkretno.
Vsak je seveda najbolj občutljiv na tisto svoje in ko dobi občutek, da bo uspeh nekoga drugega šel na njegov račun, se marsikdaj hitro končajo hvalospevi. Da se davkoplačevalski denar porablja takorekoč skoraj na vsemu, kar nas obdaja (in to v neprimerljivo višjih zneskih), pa v tistem trenutku niti ni več tako pomembno ...
Pa poglejmo še drug vidik problematike.
Še enkrat lahko ugotovim, da je sicer res poklice nehvaležno in neustrezno primerjati med seboj. Še vedno pa trdim, da je vrhunski šport POKLIC in ne amaterski hobi. Iz tega pa sledi, da tako kot so delavci po koncu kariere upravičeni do pokojnin, tako smo tudi vrhunski športniki za svoje delo upravičeni do nekega nadomestka na koncu športne poti. In tako kot se delavci konstantno trudijo (in prav je tako) za izboljšave svojih razmer (preko sindikatov, pogovorov z delodajalci, v skrajnih primerih s stavko), tako se smemo truditi za boljše pogoje tudi športniki.
In tako kot niso vsi pri študiju ali pri opravljanju svojega poklica pri tem tudi nadpovprečno uspešni, tudi večina športnikov utone v sivem povprečju, ter se mora “prekvalificirati”. Uspejo pa – v obeh primerih – le redki. In dolgoročno plačilo za to? Uspešen ekonomist, pravnik ali zdravnik je najbrž tudi gmotno dobro preskrbljen. Uspešen športnik pa dolgoročno gledano (vsaj pri nas) bolj klavrno. Pri tem, da je svoja najboljša leta žrtvoval za šport in je po koncu športne kariere po izobrazbeni in poklicni plati na dnu - tako s strokovnim znanjem kot z izkušnjami. Je torej “star” in neizkušen. Skratka “popolna kombinacija” za delodajalce. Problem je prepogosto tudi zdravje, ki nas športnike pogosto fizično izžame do te meje, da za marsiktero delo nismo več sposobni. Kar se marsikdaj zgodi tudi pred iztekom športne kariere. Ne le sreča, tudi nesreča v športu namreč ne počiva in le ena poškodba lahko ploščo uspeha hitro obrne in že si nezanimiv – tako kot športnik kot za marsikatero drugo delo.
Poleg tega pri športnikih ne gre “le” za poklic, temveč tudi časa po “šihtu” ne izbiramo povsem svobodno – s športom okužimo in drastično omejimo vse sfere naših življenj - preživljanje prostega časa, prehrano, izbiro hobijev... Tudi to je za marsikoga, ki “službo pusti v službi” previsoka cena za izbiro športa kot način življenja.
Pa naj PONOVNO razložim, da pri vsej zgodbi še zdaleč ne gre egoistično ZAME in izključno za moj gmotni položaj. Od tega, kar sem v zadnjih letih dosegel, trenutno živim dobro. Temu nikoli nisem oporekal in nasploh “jamranje” preziram.
Gre za položaj vseh mojih športnih kolegov. Nekaterim (med njimi bi z malce manj sreče bil tudi sam) je na primer letos za olimpijsko medaljo zmanjkala le pika na I kljub vrhunskim rezultatom. Trdim, da si pozornost in dobre razmere zaslužijo tudi oni in da si zaslužijo motivacijo in razloge, da bodo na prihajajočih velikih tekmovanjih zablesteli tudi oni. Sreča je pač opoteča in če kdo, potem to z vso grenkobo okušamo športniki.
Ob vsem tem slišim tudi komentarje, da sem se za šport pač odločil sam. Ja, z veseljem, z vsem srcem. Ampak, a potemtakem sledi iz tega, da Slovenci pač ne potrebujemo in želimo vrhunskih športnikov in dobrih rezultatov? Danes je namreč mladina prisiljena poklice izbirati predvsem iz komercialnega vidika. Je to vodilo in sporočilo, ki jim ga želimo dati? “Bog ne daj, da se odločiš za šport, še posebej ne individualnega, ker tam ni denarja”?? Potem povejmo to odkrito in naglas. A najbrž zopet ne bo prav, če bomo imeli le “polovičarske” športnike - športnike amaterje, ki bodo igrali zgolj turistično vlogo na velikih tekmovanjih ...
Tu pa se morda kaže širši problem pomanjkanja nacionalnega ponosa pri Slovencih. Pri mnogih narodih so namreč športniki največje “orožje” za razkazovanje in napihovanje nacionalne zavesti in ponosa in temu primerno je urejen tudi status športnikov. In ni res, da pri tem igra glavno vlogo ekonomska moč države. Kako sicer razložiti, da bi moj beloruski tekmec zgolj od države prejel več kot petkratno večji znesek v primeru zmage?Je Belorusija res gospodarsko toliko močnejša od Slovenije?
No ja, ampak ponos biti državljan svoje države lahko zlahka opazi že naključni opazovalec. Sprehodite se na primer po naši prestolnici in poskusite najti spominke, oblačila in navijaške pripomočke s slovensko zastavo in grbom ... Primer: moji navijači so si za “projekt Peking” navijaška oblačila s slovenskimi simboli risali – sami.
No sedaj pa se za podobno “misijo” kupovanja izdelkov z nacionalnimi simboli samo prestopite mejo in se sprehodite še po sosednji Hrvaški...
Če ne bo športnih uspehov pa si upam trditi, da bo interes ponosnega razkazovanja slovenskih simbolov še občutno manjši.
Celotno problematiko “plačevanja” športne (in s tem državne) promocije torej ne gre naprtiti političnemu vrhu in športnim organizacijam, problemi se vedno začenjajo na dnu in se proti vrhu le piramidno širijo. Je pa res, da se spremembe najhitreje in najučinkoviteje dosežejo, če se zagovarjajo in sprožijo z vrha.
In ravno zato si še naprej pridržujem pravico, da se borim in povem na glas. In kot ponosen Slovenec je vtis, da bom svoji državi ob pogledu na malo zajetnejši kupček denarja obrnil hrbet in se odel v druge barve, ZADNJE, kar sem s svojimi izjavami v zadnjih tednih zaradi goreče in iskrene želje po izboljšanju razmer želel doseči. Žal sem – zopet zaradi pomanjkaja diplomatskih sposobnosti in priznam – hitrih in nepremišljenih besed pri mnogih dosegel prav to, kar seveda močno obžalujem. A verjemite – problem ni MOJ trenutni gmotni položaj ampak gre za široko in perečo problematiko vrhunskega športa v Sloveniji. Slednja potrebuje tudi opozorila, to pa počnemo pač vsak na svoj način. Naj bo glasno ali tiho, direktno ali zavito, problematika obstaja pri vseh športnikih, z njo pa vedno tudi želje za izboljšavo. In odhod v drugo državo še zdaleč ni moj interes temveč skrajno črn scenarij. Sam pa sem uveljavljen in nepoboljšljiv optimist, zato iskreno vanj ne verjamem.
Zato obljubim, da bom še naprej s ponosom in z vsem srcem zastopal slovenske barve, a hkrati povedal (na glas), kaj me moti, pa če vam je prav ali ne. In naj izkoristim priložnost za zahvalo številnim tistim (in teh vas je glede na odzive večina), ki me pri tem tudi podpirate!

ZNOVA DOMA

S trenerjem in ekipo stopimo iz aviona, približujemo se sprejemni hali.
Dobim tiste metuljčke v trebuhu, ki se jih takole na papirju težko opiše. Nekakšna radost, vznemirjenje, pomešana kar z neko hecno tremo.

Znova sem doma, zopet tlačim ljuba slovenska tla. Tokrat mi okrog vratu visi prva olimpijska medelja. Takšna, ki se ne bo pridružila mnogim drugim, ki so »nekje« v stanovanju.
To je medalja, ki nosi veliko več, pove veliko več in hkrati obljublja in obvezuje.

Odhodov in prihodov na letališčih sem doživel že na stotine. Postajajo monotonost, obveznost, rutiniran del tekmovanj. Pa vendar. Brnik se tokrat zdi drugačen, še bolj domač in gostoljuben. Že zgodaj slišiva šumenje in ropot množice. Radovednost, kaj se skriva za premičnimi vrati, ki vodijo v izstopno halo, je velika.

Dobro vem, da »naši« ne bodo zatajili. Čakat so me prišli ob prihodu iz vsakega velikega tekmovanja; od Sydneya naprej pa so to očitno vzeli kot nekakšno tradicijo, ne glede na to, kakšne obveznosti jih čakajo. Najbrž jih bo tokrat še več. Kaj več vprašanj in pričakovanj kot ta si niti ne zastavljam.

Vendar najbrž nikoli ne bom pozabil hollywoodskega trenutka, ko se ta vrata končno odprejo.

Z vseh strani naju obda množica, številne kamere in fotografi naju popolnoma zaslepijo, niti ne vidim, kaj se skriva za to gručico, ki tudi zase skuša dobiti en delček mene.

Slišim pa. O, ja. Neznanski hrup in trušč, igranje godbe, pomešano s kričanjem in skandiranjem navijačev »Primož, Primož«.

Sledi prevoz domov, v enem od štirih avtobusov, polnih navijačev iz Brežic in celotnega Posavja, smeha, čestitk in pohval kar dežuje.

Kar me čaka v Brežicah, ko stopim na oder pred občinsko stavbo, kjer se tre nasmejanih in glasnih ljudi, je nov šok. Toliko ljudi… Toliko veselja… toliko podpore… zame!

Sledijo sprejem, novinarska konferenca in novi intervjuji. Veselje, norenje in žur zunaj na cesti v bistvu na žalost potekajo brez mene. Ampak končno je obveznosti konec in pridružim se jim še sam. Spet skupaj s prijatelji, za katere je bilo letos tako malo časa… ostanemo še dolgo v noč.

Skušam strniti vtise. V bistvu je vse potekalo tako hitro, da težko opišem, kaj vse sem v tem večeru občutil. Najprej presenečenje. Ja. Pa čeprav je bil že lanski sprejem nekaj posebnega. Nato ganjenost. Ja. Veselje. Ja.

Dragi moji, vse to vam je uspelo. Predvsem pa še nekaj. Hvaležnost in obljuba, da se bom potrudil znova pričarati tak nepozaben večer, čaroben za vas in zame.