ZNOVA DOMA

S trenerjem in ekipo stopimo iz aviona, približujemo se sprejemni hali.
Dobim tiste metuljčke v trebuhu, ki se jih takole na papirju težko opiše. Nekakšna radost, vznemirjenje, pomešana kar z neko hecno tremo.

Znova sem doma, zopet tlačim ljuba slovenska tla. Tokrat mi okrog vratu visi prva olimpijska medelja. Takšna, ki se ne bo pridružila mnogim drugim, ki so »nekje« v stanovanju.
To je medalja, ki nosi veliko več, pove veliko več in hkrati obljublja in obvezuje.

Odhodov in prihodov na letališčih sem doživel že na stotine. Postajajo monotonost, obveznost, rutiniran del tekmovanj. Pa vendar. Brnik se tokrat zdi drugačen, še bolj domač in gostoljuben. Že zgodaj slišiva šumenje in ropot množice. Radovednost, kaj se skriva za premičnimi vrati, ki vodijo v izstopno halo, je velika.

Dobro vem, da »naši« ne bodo zatajili. Čakat so me prišli ob prihodu iz vsakega velikega tekmovanja; od Sydneya naprej pa so to očitno vzeli kot nekakšno tradicijo, ne glede na to, kakšne obveznosti jih čakajo. Najbrž jih bo tokrat še več. Kaj več vprašanj in pričakovanj kot ta si niti ne zastavljam.

Vendar najbrž nikoli ne bom pozabil hollywoodskega trenutka, ko se ta vrata končno odprejo.

Z vseh strani naju obda množica, številne kamere in fotografi naju popolnoma zaslepijo, niti ne vidim, kaj se skriva za to gručico, ki tudi zase skuša dobiti en delček mene.

Slišim pa. O, ja. Neznanski hrup in trušč, igranje godbe, pomešano s kričanjem in skandiranjem navijačev »Primož, Primož«.

Sledi prevoz domov, v enem od štirih avtobusov, polnih navijačev iz Brežic in celotnega Posavja, smeha, čestitk in pohval kar dežuje.

Kar me čaka v Brežicah, ko stopim na oder pred občinsko stavbo, kjer se tre nasmejanih in glasnih ljudi, je nov šok. Toliko ljudi… Toliko veselja… toliko podpore… zame!

Sledijo sprejem, novinarska konferenca in novi intervjuji. Veselje, norenje in žur zunaj na cesti v bistvu na žalost potekajo brez mene. Ampak končno je obveznosti konec in pridružim se jim še sam. Spet skupaj s prijatelji, za katere je bilo letos tako malo časa… ostanemo še dolgo v noč.

Skušam strniti vtise. V bistvu je vse potekalo tako hitro, da težko opišem, kaj vse sem v tem večeru občutil. Najprej presenečenje. Ja. Pa čeprav je bil že lanski sprejem nekaj posebnega. Nato ganjenost. Ja. Veselje. Ja.

Dragi moji, vse to vam je uspelo. Predvsem pa še nekaj. Hvaležnost in obljuba, da se bom potrudil znova pričarati tak nepozaben večer, čaroben za vas in zame.

STAVIM, DA BOM (ŠE VELIKOKRAT) STAVIL!

Stave v krogu mojih prijateljev in ekipe so že prav resna stvar in so tako rekoč obvezen in nepogrešljiv del naših vsakdanjih pogovorov.
K sreči te stave ne predstavljajo obsedenosti v smislu stav na loteriji ali v igralnicah (v tem primeru bi se bilo potrebno že zamisliti in poiskati strokovno pomoč!). Gre pač za stavek, ki nam je že vsem skupaj zlezel pod kožo in skoraj vsaka (samo za odtenek) drznejša izjava ali napoved v našem krogu je takoj izzvana s stavkom »Greš stavit?«. Tisti na nasprotni strani skoraj po pravilu nikoli ne ostane dolžan in stava hitro pade. V nadaljevanju vedno sledi obdobje polno smeha, preden katerakoli stran (ne)izpolni obljubo, saj se je po pravilu treba kar potruditi, da izpolniš naše prismojene ideje. Skoraj vedno so namreč naše stave povezane z nekimi aktivnostmi oz. pripravami, ki jih mora nekdo dati skozi, da dokaže, da lahko in zmore zmagati.

Zmagovalna, najresnejša in najbolj zanimiva stava do sedaj je bila prav gotovo tista pred olimpijskimi igrami v Atenah. Največkrat sta glavna akterja moj trener Kevo in maser Sef. Kevo je namreč pogosto tisti, ki vrže kost za glodanje – z majhno provokativno izjavo sproži val nasprotovanja in trme in velikokrat je prav Sef, ki je znan po svoji izjemni volji in predanosti, tisti, ki ugrizne v vabo in skuša trenerju na vsak način dokazati nasprotno. Stava pred Atenami je bila, da naj bi Sef v 65 urah prehodil 225 km dolgo pot od kroga za met kladiva v Brežicah do Kopra. Pri tem ni smel niti trenutek poti teči, veljala je le hoja. Sef je stavo sprejel in sledilo je (za nekatere zabavno, za druge naporno) obdobje skrivnih priprav. Sefovi domači namreč dolgo za stavo niso vedeli, le čudno se jim je zdelo, da naenkrat na vsako prireditev, do 20 km oddaljene šole in drugam krene peš (?!?). Kakorkoli že, Sefu je uspelo po le dobrih100 km priprav, pot (po številnih anekdotah) prehodit v 52 urah in si s tem prislužiti pot v Atene, ki jo je moral »sponzorirati« Kevo.

Letos sta se ob akterja stavila, kdo bo uspel dvigniti težje breme uteži, zopet pa je bil Sef tisti, ki je stvar vzel resno, se bolje in več pripravljal in na koncu slavil zmago. Kevu je očitno največkrat dovolj provokacija in zabava.

Tudi sam sem seveda neprestano vpleten v neke stave. Trenutno je s kladivom povezana stava s prijateljem, ki je z mano stavil, da bo v vseh metalskih atletskih disciplinah (kopje, kladivo, disk in krogla) v seštevku vrgel dlje, kot poleti moje kladivo.
Sam sem seveda prepričan, da nima šans, oziroma – zabavno je biti o tem prepričan in ga gledati, kako »napreduje« pri pripravah …

Zanimivo je tudi, da je ta pojav kužen. Svoje bolj ali manj nemogoče stave namreč hitro prenašamo na nove ljudi, ki se z nami »preveč« družijo. Ljudje smo pač taki, da verjamemo v svoj prav in želimo potrditev, da se ne motimo. Za kakšno ceno smo pripravljeni popustiti, je seveda stvar posameznika, ampak v večji ali manjši meri smo k temu nagnjeni vsi in vsakega lahko v stave pripravim. Ne verjamete? UPATE STAVITI? Stavim, da bo zabavno.

Zlatko Šestak

Nekdo mi je rekel, da bi se trenutno lahko imenoval tudi Zlatko Šestak.
V sedmih letošnjih nastopih v zadnjih 17 dneh sem namreč šestkrat zlato medaljo rezerviral zase. To mi doslej seveda še ni nikdar uspelo in vesel sem, da sem se z uverturo devetkrat presežene daljave 80 m in najboljšim izidom na svetu predstavil ravno v letošnji tako pomembni olimpijski sezoni.
Seveda pa nisem človek, ki bi se hitro zadovoljil z doseženimi lovorikami in še kako se zavedam, da me letos glavno delo še čaka. Vendar sem pripravljen in v bistvu komaj čakam, da samega sebe »nateram« do svojega maksimuma. Po zlatem scenariju bi se sicer že v tem obdobju lahko veselil novega rekorda, a žal me telo v pripravljalnem obdobju ni ravno ubogalo in me je držalo nazaj z manjšimi poškodbami. Tudi moja stalna spremljevalka zadnjih let, bolečina v kolenu, se je zopet prebudila in hoče nekaj pozornosti zase. V naslednjih tednih jo bo treba utišati, da zaspi vsaj do jeseni …
Sem pa zelo vesel, da mi je v Velenju uspelo tisto, za kar sem se pred tekmo kar malo bal, da mi ne bo: novo zmago in ponoven met nad osemdesetico, da nagradim gledalce in organizatorje. Prve, ker v Velenju z najbolj množično obiskanostjo atletskih tekmovanj v Sloveniji vsako leto pripravijo izjemno vzdušje in s tem poskrbijo za zelo vzpodbudno okolje tudi za nas, tekmovalce. Druge, ker so tekmo izjemno dobro organizirali in mi »na fronto« pripeljali največje »borce« v moji disciplini na svetu.
Vse pohvale obojim.
Občutek, da se s tekmovališča odpraviš po »zagrizeni in negotovi borbi« z zmago v žepu in se lahko veseliš skupaj z ljubitelji atletike in navijači, je res neprimerljiv z rutinsko tekmo, ko pred praznimi tribunami vržeš 20 m več od drugouvrščenega in nemotiviran v tišini izgineš pod prazne tribune.
Za konec pa še to: če vam je všeč predjed, ki smo jo kladivaši skuhali na začetku sezone, se gotovo skupaj z mano veselite glavne jedi, ki jo bomo postregli v Pekingu. Upam, da bo moj prispevek tudi po strokovni oceni med najboljšimi.

Izdih

Izdih. Zdaj lahko mirno zadiham. Končno se je začelo zares. Več kot to, otvoritveni meti, s katerimi sem v Ljubljani včeraj prebil led, so bili boljši kot v kateri koli poprejšnji sezoni. Res pa je, da sem tekmovanja redko začenjal tako pozno. Letos so me k temu prisilile manjše poškodbe; upam da so za letos požrle svoj »kos pogače« mojega urnika in me bodo do konca sezone pustile pri miru.
Sicer pa je bilo čakanje na nove tekme že izjemno mučno. Tako težko, kot sem letos lačen novih tekem in izzivov, nisem bil še nikoli. In ko si takole, sam pri sebi že povsem pripravljen, predvsem psihično, da se »spustiš« v ring, oziroma v mrežo, ni večje kazni, kot da te po hrbtu udari poškodba. Dobesedno. Pred nekaj tedni me je vsekalo v hrbtu in me tik pred zdajci, ko sem bil tako rekoč z eno nogo že na prizorišču prve tekme v Slovenski Bistrici, nagnalo stran. Ampak ok, saj pravim, če je to plačilo za to, da bo preostanek sezone miren, se nimam kaj pritoževati.
Zaenkrat sem samo vesel, da sem »nazaj v igri«. Ljubljanska tekma je potrdila moja pričakovanja o začetku. Res je, da v Sloveniji ta hip nimam neke konkurence, ki bi še dodatno »podžigala« žar in eksplozivnost v meni, vendar pa sem po drugi strani na tak način sezono lahko začel mirno, brez pritiskov in najprej sam sebi potrdil, kje stojim.
Lepo je bilo tudi zakorakati neposredno na stadion in se predstaviti navijačem skupaj z ostalimi atletskimi kolegi. Doslej smo se namreč metalci kladiva morali tudi za tekme na takem nivoju zadovoljevati s stranskimi tekmovališči izven glavnih stadionov, ki so bolj podobni travnikom sredi mesta, ki jih je nekdo »pozabil« pozidati. Spodbudno in lepo je videti, da smo tudi na tem področju dosegli premik. Upam le, da to ne bo ostalo na urniku toliko časa, dokler bom domov nosil medalje.
Ko smo že pri tem, priložnost da vzamem prvo medaljo na mednarodnem prizorišču letos, sledi že čez nekaj dni. V Ostravo odhajam z velikim navdušenjem, optimizmom in željnim pričakovanjem. Komaj čakam, da vidim, kateri oreh bo letos najtrši in s kakšnim »prigrizkom« nam bo letos postregel predvsem Tihon. Upam, da bo lahko prebavljiv predvsem zame …
Držite pesti.

Bojkot bojkota

Kateri športnik lahko reši politični problem, ki ga ne morejo desetletja rešiti vsi politiki sveta? Kako lahko športniki in gledalci pripomorejo k izboljševanju političnih in (priznam) humaritarnih zagat, če so vse svetovne velesile neuspešne in nemočne?

Z bojkotom olimpijskih iger?

No, pa naj vprašam še obratno: kateri politik lahko reši športni problem, ki ga desetletja ni dosegel noben športnik in kako? Kdo lahko npr. 100 m preteče v 7h sekundah, kladivo vrže prek 90 m? Koliko kandidatov ste našteli? Koliko politikov posega v politična prizorišča? In koliko športnikov se vmešuje v politična prizorišča?

Sam zavzemam stališče: vsakemu svoje.

Niti slučajno nočem spodbijati dejstva, da je Tibet velik, v nebo vpijoč problem, ki je potreben pozornosti in pomoči svetovne javnosti. Da je zavestno kršenje demokratičnih pravic žalost in sramota za tako svetovno velesilo kot je (in šele postaja) Kitajska.

Toda kje so bili vsi, ko so podeljevali in določali organizatorja olimpijskih iger 2008? In zakaj je bojkot športnikov naenkrat edini in najboljši način za reševanje političnih problemov? Kdo bo tu potegnil »takratko«? Ste prepričani, da Kitajska? Kdo je tu žrtveno jagnje?Kdo bo plačal najvišjo ceno?

Pa poglejmo še z druge plati: šport za vrhunskega športnika ne pomeni le poklica. Pomeni »whole package«: način življenja od zore do mraka, način prehranjevanja, šport pogojuje izbiro hobijev, preživljanje prostega časa, posega in opredeljuje vsak, še tako majhen delež športnikovega življenja. Temu je težko oporekati. Pa pustimo vse druge sfere življenja, ki jih šport v življenju vrhunskih športnikov posredno ali neposredno »okuži« in vzemimo šport »le« kot poklic. Sedaj pa mi naštejte poklice, kjer ima človek v celotni poklicni karieri le eno, kvečjemu dve možnosti (t.j. dva dni!!!) za VRHUNEC svoje poklicne kariere, ki določa »biti ali ne biti«. Koliko ste jih našteli?

Naj vam pomagam z enim poklicem: taki smo športniki. Olimpijske igre veliki večini pomenijo ene in edine sanje in eno in edino priložnost, da se vpišeš med velike in si (ob srečnem in ugodnem spletu še mnogih drugih faktorjev) zagotoviš dokaj normalno prihodnost. To priložnost – vrhunsko formo lahko dosežemo in ohranimo zaradi (na žalost) omejenega »roka trajanja« optimalnih človeških psihofizičnih zmožnosti le nekaj let. Lahko je imeti polna usta in plemenite namene o višjem cilju, ko sam nisi dobesedno življenjsko odvisen od tega »the« enega in edinega dneva, za katerega garaš, se pripravljaš, ga čakaš in načrtuješ celo življenje in mu podrediš vse. Resnica pa je relativna in z vsake strani Tibeta je gora videti drugačna. Z moje perspektive in s perspektive športnikov je prizorišče dogajanje kateregakoli športnega tekmovanja pravzaprav povsem postranska zadeva. Meni je pač vseeno, če mečem na Kitajskem, Kirgizistanu, Gvatemali ali v Brežicah. Dajte mi kladivo in izmerite met. To je vse, kar želim, potrebujem in pričakujem. Mar ni to tudi moja demokratična pravica? Olimpijski duh je duh demokracije, ki je (nekoč) pomenil tudi rdečo luč za nasilje in vojne vihre. Danes pa bilo dobro, da v tem času vsaj političnih prizorišč ne bi mešali s športnimi.

Mimogrede, če pa kdo zna pravilno odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je tale prispevek poln, bom predlagal, da osvoji kolajno na novi olimpijski disciplini: odgovarjanja neodgovorljivega. Zlato kolajno. Iz Pekinga ali Brežic. Meni je vseeno.

Bojkot pa bom bojkotiral.

Novodobni gladiatorji

Nedavna tragična poškodba avstrijskega smučarja Lanzingerja je zopet podžgala tisk in javnost in razvnela nove debate o nevarnosti vrhunskega športa.

(ŽAL) ni nič novega, da je vrhunski šport že zdavnaj presegel meje zdravega načina življenja in ni več neka sveta obljuba po blišču in zdravju, s katero bi pitali glave otrok in mladine. Vrhunski športniki se moramo že dolgo v imenu uspeha pehati za skrajnimi mejami človeških zmožnosti – sploh če jih hočemo in želimo doseči brez uporabe nedovoljenih substanc. Cena za to je seveda visoka. Šokantne poškodbe, infarkti in (mnogo) prezgodnje smrti so postali stalnica, ki polnijo časopisne strani in – roko na srce – privabljajo radovednost bralcev, gledalcev. Šport se mi sicer zdi najbolj hvaležna novinarska »disciplina«, kjer ni vsaka »slaba novica dobra novica« in se za branost oz. gledanost ni treba pehati za škandali in negativnimi prigodami. Kljub temu se še vedno žal največ radovednih oči ustavi prav na tragedijah, katerih glavni »igralci« so tudi najboljši med najboljšimi.

Tako smo v začaran, peklenski krog ujeti prav vsi. Mi športniki, ki za tistih nekaj žlahtnih obeskov okoli vratu žrtvujemo svoje zdravje in varno, ležerno starost; sponzorji in oglaševalci, ki te brez največjih uspehov niti ne »povohajo«; mediji, ki pozornost namenjajo le najvidnejšim uspehom (in najvidnejšim padcem); in bralec, vsak »čisto navaden državljan«, ki mu oko in uho zastane le na najboljših, sicer prestavi gumb na daljincu, obrne časopisno stran in čaka na nove, boljše, vidnejše uspehe, boljše predstavnike naše države. Ves čas – priznali ali ne – vsi hrepenimo po novih gladiatorjih, novodobnih junakih za hranjenje nacionalnega ponosa.