Bojkot bojkota

Kateri športnik lahko reši politični problem, ki ga ne morejo desetletja rešiti vsi politiki sveta? Kako lahko športniki in gledalci pripomorejo k izboljševanju političnih in (priznam) humaritarnih zagat, če so vse svetovne velesile neuspešne in nemočne?

Z bojkotom olimpijskih iger?

No, pa naj vprašam še obratno: kateri politik lahko reši športni problem, ki ga desetletja ni dosegel noben športnik in kako? Kdo lahko npr. 100 m preteče v 7h sekundah, kladivo vrže prek 90 m? Koliko kandidatov ste našteli? Koliko politikov posega v politična prizorišča? In koliko športnikov se vmešuje v politična prizorišča?

Sam zavzemam stališče: vsakemu svoje.

Niti slučajno nočem spodbijati dejstva, da je Tibet velik, v nebo vpijoč problem, ki je potreben pozornosti in pomoči svetovne javnosti. Da je zavestno kršenje demokratičnih pravic žalost in sramota za tako svetovno velesilo kot je (in šele postaja) Kitajska.

Toda kje so bili vsi, ko so podeljevali in določali organizatorja olimpijskih iger 2008? In zakaj je bojkot športnikov naenkrat edini in najboljši način za reševanje političnih problemov? Kdo bo tu potegnil »takratko«? Ste prepričani, da Kitajska? Kdo je tu žrtveno jagnje?Kdo bo plačal najvišjo ceno?

Pa poglejmo še z druge plati: šport za vrhunskega športnika ne pomeni le poklica. Pomeni »whole package«: način življenja od zore do mraka, način prehranjevanja, šport pogojuje izbiro hobijev, preživljanje prostega časa, posega in opredeljuje vsak, še tako majhen delež športnikovega življenja. Temu je težko oporekati. Pa pustimo vse druge sfere življenja, ki jih šport v življenju vrhunskih športnikov posredno ali neposredno »okuži« in vzemimo šport »le« kot poklic. Sedaj pa mi naštejte poklice, kjer ima človek v celotni poklicni karieri le eno, kvečjemu dve možnosti (t.j. dva dni!!!) za VRHUNEC svoje poklicne kariere, ki določa »biti ali ne biti«. Koliko ste jih našteli?

Naj vam pomagam z enim poklicem: taki smo športniki. Olimpijske igre veliki večini pomenijo ene in edine sanje in eno in edino priložnost, da se vpišeš med velike in si (ob srečnem in ugodnem spletu še mnogih drugih faktorjev) zagotoviš dokaj normalno prihodnost. To priložnost – vrhunsko formo lahko dosežemo in ohranimo zaradi (na žalost) omejenega »roka trajanja« optimalnih človeških psihofizičnih zmožnosti le nekaj let. Lahko je imeti polna usta in plemenite namene o višjem cilju, ko sam nisi dobesedno življenjsko odvisen od tega »the« enega in edinega dneva, za katerega garaš, se pripravljaš, ga čakaš in načrtuješ celo življenje in mu podrediš vse. Resnica pa je relativna in z vsake strani Tibeta je gora videti drugačna. Z moje perspektive in s perspektive športnikov je prizorišče dogajanje kateregakoli športnega tekmovanja pravzaprav povsem postranska zadeva. Meni je pač vseeno, če mečem na Kitajskem, Kirgizistanu, Gvatemali ali v Brežicah. Dajte mi kladivo in izmerite met. To je vse, kar želim, potrebujem in pričakujem. Mar ni to tudi moja demokratična pravica? Olimpijski duh je duh demokracije, ki je (nekoč) pomenil tudi rdečo luč za nasilje in vojne vihre. Danes pa bilo dobro, da v tem času vsaj političnih prizorišč ne bi mešali s športnimi.

Mimogrede, če pa kdo zna pravilno odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je tale prispevek poln, bom predlagal, da osvoji kolajno na novi olimpijski disciplini: odgovarjanja neodgovorljivega. Zlato kolajno. Iz Pekinga ali Brežic. Meni je vseeno.

Bojkot pa bom bojkotiral.

Novodobni gladiatorji

Nedavna tragična poškodba avstrijskega smučarja Lanzingerja je zopet podžgala tisk in javnost in razvnela nove debate o nevarnosti vrhunskega športa.

(ŽAL) ni nič novega, da je vrhunski šport že zdavnaj presegel meje zdravega načina življenja in ni več neka sveta obljuba po blišču in zdravju, s katero bi pitali glave otrok in mladine. Vrhunski športniki se moramo že dolgo v imenu uspeha pehati za skrajnimi mejami človeških zmožnosti – sploh če jih hočemo in želimo doseči brez uporabe nedovoljenih substanc. Cena za to je seveda visoka. Šokantne poškodbe, infarkti in (mnogo) prezgodnje smrti so postali stalnica, ki polnijo časopisne strani in – roko na srce – privabljajo radovednost bralcev, gledalcev. Šport se mi sicer zdi najbolj hvaležna novinarska »disciplina«, kjer ni vsaka »slaba novica dobra novica« in se za branost oz. gledanost ni treba pehati za škandali in negativnimi prigodami. Kljub temu se še vedno žal največ radovednih oči ustavi prav na tragedijah, katerih glavni »igralci« so tudi najboljši med najboljšimi.

Tako smo v začaran, peklenski krog ujeti prav vsi. Mi športniki, ki za tistih nekaj žlahtnih obeskov okoli vratu žrtvujemo svoje zdravje in varno, ležerno starost; sponzorji in oglaševalci, ki te brez največjih uspehov niti ne »povohajo«; mediji, ki pozornost namenjajo le najvidnejšim uspehom (in najvidnejšim padcem); in bralec, vsak »čisto navaden državljan«, ki mu oko in uho zastane le na najboljših, sicer prestavi gumb na daljincu, obrne časopisno stran in čaka na nove, boljše, vidnejše uspehe, boljše predstavnike naše države. Ves čas – priznali ali ne – vsi hrepenimo po novih gladiatorjih, novodobnih junakih za hranjenje nacionalnega ponosa.