Maj je za atlete eden odločilnih mesecev v sezoni. Prinaša namreč prve tekme in s tem prve merljive znake o tem, kako uspešno je bilo pripravljalno obdobje. Otvoritvena tekma, miting v spomin februarja tragično preminuli atletinji Kamili Skolimowski, je za mano. Tekma sicer ni bila najbolj tekmovalno naravnana, saj je šlo predvsem za poklon nekdanji kolegici. Pa vendar večina mojih tekmecev ni hranila z močmi in nekateri so pokazali, da bom tudi na tekmovališčih letos imel težko delo. Moje zimsko bojevanje s poškodbami je zahtevalo svoj davek, zato bo tekmovalna forma po ocenah prišla malce pozneje. Vendar pa mi trenutno zdravstveno stanje in napredek v treningu dajeta dovolj razlogov za optimizem, da bom na svetovnem prvenstvu že lahko pokazal svoj pravi obraz.
Tako se počasi končuje moje pripravljalno obdobje v hrvaškem mestecu Medulin. Vedno znova me preseneti, kako so ta kraj, ki je v zgodnjespomladanskem obdobju, ki ga ponavadi preživljam tam, še precej zaspan, predvsem atleti spremenili v svoje tradicionalno zimsko »oporišče«. Letovišče namreč ni nič kaj mondeno, hotel je ostal na ravni 80. let, tudi ne bi mogli ravno trditi, da tu mrgoli turističnih aktivnosti. Pa vendar se atleti vedno znova vračamo. Deloma zaradi ugodnejšega podnebja in bližine Slovenije, za metalce dobrih športnih terenov in tudi tradicije. Vendarle so se tu pripravljali tudi športni velikani, tudi še vedno aktualni svetovni rekorder v metu kladiva Jurij Sedykh. Tudi moja športna pravljica je še kako povezana s tem časom, saj se je takrat z rusko ekipo povezal moj bioterapevt, tedanji trener Vladimirja Keva, Marjan Ogorevc.
Še bolj kot to, da se vračamo aktivni atleti, je zanimivo to, da je v majskem obdobju tu kar mrgolelo tudi nekdanjih atletov, ki se vračajo v razširjenem »paketu« - z družinami, prijatelji itd. Deloma verjetno zaradi nekakšne nostalgije, navade, kaj pa vem. Zanimivo, po eni strani nam športnikom vedno ista mesta, dnevne rutine treningov in drugih obveznosti močno presedajo, po drugi pa se tudi po karieri vračamo nazaj.
Navade so očitno trdovratna zadeva. Prav tako sem z zanimanjem opazoval druge vrste turistov z malo drugačnimi navadami. V bližini Medulina se namreč prijatelji vedno znova vračajo v odročen kamp na robu majhne istrske vasi, saj prisegajo na »umik od civilizacije« in nekakšen »naturturizem«. Vse lepo in prav, majhen kamp dobesedno sredi gozda je res pravo zatočišče miru, pa vendar kaj več od kolovoza do kampa, kozje stezice, ki vodi na resda povsem prazno plažo, in odrekanja razkošja elektrike od »natur« življenja ni ostalo. Skupaj smo se prav morali smejati kontradiktornosti izjav in dejanj mojih prijateljev. Na eni strani namreč vsi poudarjajo »prvinskost«, naravnost in enostavnost svojih »poletnih rezidenc«. Po drugi strani pa je seveda vse okoli prikolic lepo pokošeno, da ni preveč mrčesa (proti tem je na voljo tudi vrsta pršil, praškov in druge kemije), prostor okoli mize je lepo betoniran, da ni preveč blata, potem pa še vsi po vrsti bentijo, ker so Hrvati sprejeli zakon o nedeljskem zaprtju trgovin, saj brez svežega kruha pa res ne gre. Za povrh se v mrzlem jutru prebudijo s prehlajenimi grli in po nekajdnevnem umiku od civilizacije priznajo, da že komaj čakajo vroč tuš, toplo domačo posteljo in dobro sprostitev ob televiziji. Ob prvi priložnosti pa se bodo seveda spet vrnili v svojo prikolico zganjat natur turizem. S polnimi prtljažniki, seveda.
Tako lahko ugotovim, da nas navade, pa naj bodo še tako čudne in na trenutke celo nadležne, zasvojijo, da nam zlezejo pod kožo. Kolikokrat moram tudi sam odgovarjati, kako se ne naveličam dan za dnem »premetavati tistega železja« po travi. Pridejo trenutki, ko ti marsikaj začne presedati, priznam. Pa vendar brez tega ne bi mogel. Navade, pač.
Tako se počasi končuje moje pripravljalno obdobje v hrvaškem mestecu Medulin. Vedno znova me preseneti, kako so ta kraj, ki je v zgodnjespomladanskem obdobju, ki ga ponavadi preživljam tam, še precej zaspan, predvsem atleti spremenili v svoje tradicionalno zimsko »oporišče«. Letovišče namreč ni nič kaj mondeno, hotel je ostal na ravni 80. let, tudi ne bi mogli ravno trditi, da tu mrgoli turističnih aktivnosti. Pa vendar se atleti vedno znova vračamo. Deloma zaradi ugodnejšega podnebja in bližine Slovenije, za metalce dobrih športnih terenov in tudi tradicije. Vendarle so se tu pripravljali tudi športni velikani, tudi še vedno aktualni svetovni rekorder v metu kladiva Jurij Sedykh. Tudi moja športna pravljica je še kako povezana s tem časom, saj se je takrat z rusko ekipo povezal moj bioterapevt, tedanji trener Vladimirja Keva, Marjan Ogorevc.
Še bolj kot to, da se vračamo aktivni atleti, je zanimivo to, da je v majskem obdobju tu kar mrgolelo tudi nekdanjih atletov, ki se vračajo v razširjenem »paketu« - z družinami, prijatelji itd. Deloma verjetno zaradi nekakšne nostalgije, navade, kaj pa vem. Zanimivo, po eni strani nam športnikom vedno ista mesta, dnevne rutine treningov in drugih obveznosti močno presedajo, po drugi pa se tudi po karieri vračamo nazaj.
Navade so očitno trdovratna zadeva. Prav tako sem z zanimanjem opazoval druge vrste turistov z malo drugačnimi navadami. V bližini Medulina se namreč prijatelji vedno znova vračajo v odročen kamp na robu majhne istrske vasi, saj prisegajo na »umik od civilizacije« in nekakšen »naturturizem«. Vse lepo in prav, majhen kamp dobesedno sredi gozda je res pravo zatočišče miru, pa vendar kaj več od kolovoza do kampa, kozje stezice, ki vodi na resda povsem prazno plažo, in odrekanja razkošja elektrike od »natur« življenja ni ostalo. Skupaj smo se prav morali smejati kontradiktornosti izjav in dejanj mojih prijateljev. Na eni strani namreč vsi poudarjajo »prvinskost«, naravnost in enostavnost svojih »poletnih rezidenc«. Po drugi strani pa je seveda vse okoli prikolic lepo pokošeno, da ni preveč mrčesa (proti tem je na voljo tudi vrsta pršil, praškov in druge kemije), prostor okoli mize je lepo betoniran, da ni preveč blata, potem pa še vsi po vrsti bentijo, ker so Hrvati sprejeli zakon o nedeljskem zaprtju trgovin, saj brez svežega kruha pa res ne gre. Za povrh se v mrzlem jutru prebudijo s prehlajenimi grli in po nekajdnevnem umiku od civilizacije priznajo, da že komaj čakajo vroč tuš, toplo domačo posteljo in dobro sprostitev ob televiziji. Ob prvi priložnosti pa se bodo seveda spet vrnili v svojo prikolico zganjat natur turizem. S polnimi prtljažniki, seveda.
Tako lahko ugotovim, da nas navade, pa naj bodo še tako čudne in na trenutke celo nadležne, zasvojijo, da nam zlezejo pod kožo. Kolikokrat moram tudi sam odgovarjati, kako se ne naveličam dan za dnem »premetavati tistega železja« po travi. Pridejo trenutki, ko ti marsikaj začne presedati, priznam. Pa vendar brez tega ne bi mogel. Navade, pač.
