Zadnja kolumna

V petek sem doživel eno najlepših presenečenj v življenju. Ne bom ga opisoval. Vsi, ki so sodelovali, vedo, o čem govorim. Hvala vam, prijatelji!
V zadnjih desetih dneh se mi je v kratkem zavrtel življenjski cikel. Proslavili smo rojstvo dveh otrok prijateljev. V krogu prijateljev in družine sem proslavil svojih trideset let. Mati in stric se borita za življenje. Poslovili smo se od svakove babice.
Čas teče. Vsak piše svojo življenjsko zgodbo. Povsem drugačno, le začetek in konec sta znana. Srečo imamo, da lahko izberemo scenarij, ki nam ugaja. Potrebno je le malo poguma in samokritike, da prilagodimo želje svojim danostim in okolju. Preseneti nas lahko le narava, ki pa ima to pravico. Prepustimo se ji in uživamo njene ideje, ki jih nam sporoča. Šele to je življenje, ki ga želimo. A mnogi se ga bojite. To je ljubezen. Brezpogojna.
Moje življenje se je začelo 30. 9. 1979 v Novem mestu. Otroštvo sem preživel na kmetiji. V objemu preprostih, kmečkih ljudi sem dobil najlepšo popotnico za življenje, kar si jih lahko zamislim. Na posestvu v Presladolu smo s sestričnami in bratranci preživeli trenutke, ki bodo večno zapisani v naših najlepših mislih. Naučil sem se delati, spoštovati, oproščati, uživati, živeti. Vse to od »lokalnih frajerjev«. Mati, oče, sestra, stari starši, sestrične, bratranci, tete, strici, prijatelji, vaški posebneži. To so moji učitelji. Odlični so, še vedno me vsak dan naučijo kaj novega. Življenjskega, kot radi pravimo. To so ljudje, za katere živim, za katere bom vedno dal besedo in dejanja.
Osnovno šolo sem obiskoval v Brestanici. Raje kot šolske klopi smo s prijatelji gulili asfalt na bližnjem igrišču. Ni bilo športa, v katerem se nismo preizkusili. Žoga je bila rekvizit, ki nas je družil, nas izoblikoval. Ni bilo vremena, ki bi nam preprečilo partijo nogometa ali košarke. Znali smo proslaviti zmago in priznati poraz. Bili smo prijatelji.
Leta 1994 sem se vpisal na srednjo ekonomsko šolo. Z družino smo se preselili v Brežice. Začel sem zahajati na atletski stadion. Glavni »krivec« za to je bila sestra. Tudi, da sem prijel za kladivo, je kriva ona. Hvala, sestrca! Tako se je pri petnajstih začelo zame povsem drugačno, športno življenje. Vse, kar sem počel, je bilo na prvem mestu kladivo. Cilj je bil znan, olimpijsko zlato. Res, da se je na prvi pogled zdel nedosegljiv, a veljalo je poskusiti. Iz leta v leto sem lepo napredoval. Postal sem stalni član mladinske reprezentance in z osemnajstimi nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Končal sem srednjo šolo in treba se je bilo odločiti. Študij v Ljubljani ali met kladiva. Odločitev je vsem znana.
Stopil sem na profesionalno športno pot. Začel sem trenirati dvakrat dnevno. Disciplina, ki jo zahteva šport, je bil moj adut. Bil sem sposoben držati enoličen ritem, ki prinaša rezultat. Preboj med elito mi je uspel leta 2000, ko sem izpolnil normo za olimpijske igre v Sydneyju. To je bilo zame tudi najtežje leto, izgubil sem očeta. Potem sta sledili dve leti boja s poškodbami. Leta 2003 seje v Parizu na svetovnem prvenstvu začel niz velikih rezultatov. Vrh sem dosegel lani z zlato kolajno v Pekingu in ga potrdil letos v Berlinu. Zlata olimpijska kolajna = uresničitev sanj! Kam naprej?
Kar nekaj let je že tega, ko sva se s Kevom pogovarjala, da »tapravi« odnehajo na vrhuncu. Želim si naprej, do svetovnega rekorda, a nimam moči za to dejanje. Stagniranje, čeprav na svetovnem vrhu, me utruja. Prišel sem do svojega vrhunca. Čas je za slovo. Olimpijski in svetovni prvak je dovolj, več ne zmorem. Rad vas imam! Zbogom!
Vsi, ki ste me spremljali! DRUŽINA, VLADIMIR KEVO, MARJAN OGOREVC, SEVERIN LIPOVŠEK, KHALID NASIF, ANDREJ VIZJAK, PRIJATELJI, GENERALNI SPONZOR - GEN ENERGIJA, SPONZORJI (Mobitel, Krka, Geoplin, Luka Koper, Avtohiša Radanovič, Atletska zveza Slovenije, Slovenska vojska). Hvala!
Nikomur nisem povedal za to dejanje. Vzel sem si to pravico. Hvala za razumevanje!
Življenje je lepo!!!

Energija

Zdaj, ko se je evforija po uspehu v Berlinu polegla, poskušam strniti vse dogodke, ki so se zgodili v času pred osvojitvijo zlata na svetovnem prvenstvu in po njej. Dnevi pred prvenstvom so bili zelo napeti. Le malo je bilo tistih, ki so verjeli v moj uspeh. Rezultati na tekmah in treningih so v marsikateri glavi vzbudili dvom o moji pripravljenosti na glavno tekmo sezone.
Priznam, da je bilo težko zdržati vse dogajanje okoli sebe, a tokrat je to bila edina pot do uspeha.
Vprašanja, ali sem pripravljen, kako gre na treningih, so včasih zelo mučna. Kot človek, ki velik del svojega treninga posvečam delu z energijami, še toliko bolj občutim nezaupanje in dvom. Tokrat so tudi moji bližnji prijatelji, ekipa, priznavali, da nisem tisti stari Primož, ki so ga vajeni. Odprt, sproščen, družaben. Enostavno sem se umikal v svoj svet, ker sem le tam našel svoj mir in koncentracijo energij, potrebno za dosežke na najvišji ravni. Seveda je to težko razložiti okolici, ker bi se marsikdo počutil krivega, čeprav ni nihče kriv. Gre za splet dogodkov, na katere ljudje nimamo zavestnega vpliva.
Pred kvalifikacijami je bil pritisk neverjeten. Še nikoli nisem občutil takšne negativnosti energij. Zavedal sem se, da le dober prvi kvalifikacijski met lahko obrne stvari v mojo korist. To je bil najtežji met v moji karieri. Vložek je bil maksimalen. Na zunaj je bil videti rutinsko izveden met in tudi sam sem dajal tak vtis, a verjemite, da je bil to v tistem trenutku moj »maksimum«. Moja umirjena reakcija in mediji so naredili svoje. Pozitivno poročanje medijev, ki je doseglo skoraj vsakega Slovenca, in moje slavje po kvalifikacijah z navijači sta sprožila val zmagovalne energije. Vsi so začeli verjeti, da mi bo znova uspelo. Za finale je bilo vse pripravljeno, uspeh je moral priti. Finale je bil zame rutinsko izpeljana tekma. Pomagali so mi tudi drugi tekmovalci, ki so očitno padli na preizkusu psihično-energijske pripravljenosti.
Energija ima zelo velik vpliv na končni uspeh. Vsak dvom ti zmanjša možnost pri doseganju svojega maksimuma. To ne velja samo v športu, ampak na vseh področjih življenja. Negativno mišljenje in dvomi nas potiskajo še globlje v problem in nasprotno, pozitiven pogled na stvar nam daje več možnosti za uspeh. Vsi mi smo energijska bitja. Moč energij je neskončna, od nas pa je odvisno, do katere ravni smo se sposobni dvigniti. Tudi moja nadaljnja pot do svetovnega rekorda bo odvisna predvsem od energij.
Marjan Ogorevcje moj vodnik, če se lahko tako izrazim. Sodelujeva že vrsto let in zaupanje je popolno. Vem, da imam okoli sebe zaupanja vredno ekipo (trener Vlado Kevo, strokovnjak za prehrano Severin Lipovšek, fizioterapevt Khalid Nasif, bioterapevt Marjan Ogorevc). Ekipa, ki meje pripravljena in sposobna pripeljati na svetovni vrh. Odločitev, svetovni rekord da ali ne, ostaja moja. Priznam, da se še nisem popolnoma odločil. Zavedam se, daje rekord dosegljiv. Vem pa tudi, da bo moj vložek nezavednih razsežnosti. Če se ozrem nazaj, kaj sem moral narediti, da sem se dvignil od daljav 77 m do 82 m, me kar spreleti srh. Zdaj pa želimo napredek petih metrov do leta 2012. Želja je velika, a treba je ostati realen. Potrebujem še en pogovor s človekom, ki mi bo dal dokončen odgovor. Takrat bom tudi javnost obvestil, ali bo edini cilj obraniti olimpijsko zlato ali se podajam na pot, do katere tudi sam čutim strahospoštovanje. Kmalu.

Pravi trenutek

Pomemben je pravi trenutek. Timing. Biti ob pravem času na pravem kraju. To ponavljamo vsi, te in podobne fraze so postale že prav obrabljene. Pravi trenutek - da tvoja navzočnost sproži niz dogodkov, ki se sicer (morda) ne bi nikoli zgodili oziroma bi se zgodili (povsem) drugače. Hip, kot jih je nešteto, le da ti ta eden svet obrne na glavo. Telefonski klic v pravem trenutku, ki ti je zagotovil boljšo službo, pogled čez ramo v pravem trenutku, da si ugledal ljubezen svojega življenja, intenzivno spremljanje medijev ravno tisti dan, ko drastično padejo cene delnic, biti v najboljši formi ravno v trenutku, ko imaš nastop na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah ... Ob nedavni smrti kralja popa mediji znova dokazujejo, da je - naj se sliši še tako bizarno - pomemben celo čas smrti. Izenačitev prezgodaj umreti z večno živeti. Pravi čas za nesmrtnost, za prižig svoje zvezde na nebu večnosti …
Pravi trenutek - usoda ali naključje? Morda le tolažba samemu sebi, da si razložimo nerazložljivo? Če si razpleta dogodkov ne moremo razložiti s povsem logičnimi zaporedji vzroka in posledice, se zelo radi zatekamo v uporabo besed, kot sta usoda ali naključje. Pa vendar, po drugi strani tudi tu vrli človeški rod dokazuje, da imamo v svoji naravi, da tudi pravega trenutka nočemo prepustiti usodi, naključju. Tudi tu hočemo nekako prelisičiti naravni proces, iti mimo tistega go with the flow (prepustiti se trenutku) in doseči svoje za vsako ceno. Tudi pravi trenutek hočemo zasužnjiti, ujeti v svojo mrežo razložljivih in logičnih dogodkov in ne dovolimo, da bi nam svobodno odplaval mimo. Tisto telefonsko, ki nam (morda) zagotovi službo, bomo vrteli kar naprej in si jo shranili v vse mogoče opomnike, tja, kjer je prijatelj po naključju uzrl svojo veliko ljubezen, bomo odslej vztrajno rinili v gručah prijateljev vsak vikend in se zvedavo ozirali naokrog, časopis in medije bomo spremljali vsak dan in analizirali gibanje delnic na trgu ... Ne nazadnje - vsa ekipa strokovnjakov se bo vse leto pripravljala in trdo delala, da bom formo stopnjeval tako, da bi ravno na veliki dan dosegel vrhunec letne forme. Včasih ta naš lov pravega trenutka, nasilni poskus dosega svojega za vsako ceno, uspe, še večkrat žal ne. Še eno nenapisano pravilo namreč pravi, da se priložnost zamujena ne vrne nobena, se pravi - najboljši trenutki se ne ponavljajo. Skoraj gotovo pa je res, da se pravih trenutkov ne da kopirati, ne da se jih ponavljati, ne da se jih ukrasti drugim. Tvoj trenutek se nikoli ne ponovi drugim ljudem, pa čeprav so morda na istem kraju v istem času. Ujemati se mora torej vse: čas, kraj, navzoče osebe, neka nerazložljiva energija, kemija, ki te tisti dan, tisti trenutek obkroža. Brez samo enega od teh dejavnikov je vse drugače. Pred kratkim sem gledal film, v katerem igralec lahko s priklicem nekih usodnih dogodkov v spomin z drugačnim ravnanjem v tistem trenutku spreminja svojo usodo, življenjsko pot. To se seveda sliši krasno. Kolikokrat ste se že vprašali in si želeli, da bi v nekem trenutku ravnali drugače? Kolikokrat se zalotite pri stavkih, kot sta »oh, da bi takrat vedel ...» ali »ko bi le takrat imel sedanjo pamet ...«?
V omenjenem filmu pa se izkaže, da katero koli odločitev v neki kritični situaciji glavni akter sprejme, ga to nekako dolgoročno vodi na slabše in njemu in njegovim bližnjim se dogajajo prave katastrofe. Nasilni poskusi premagati naraven potek dogodkov se kruto maščujejo, kot bi se hoteli norčevati iz človeške vrste in mu dokazati njegovo majhnost in nemoč. Zaradi nezaupljivosti do narave, da ti je v nekem trenutku z nekim dogodkom hotela le dobro, dobiš klofuto, človeška obsedenost z »imeti kontrolo nad vsem« doživi poraz.
Vse se torej zgodi z namenom. To se dogaja tudi v pravem svetu. In prej ali slej se izkaže, da je bil tedanji namen edini pravi, da je bil razplet dogodkov zate dolgoročno dober in ugoden točno tak, kot se je zgodil. Pa čeprav se ti je v tistem trenutku podiral svet ... Da bi v to verjel, mi ni bilo treba gledati tega filma, saj sam rad pravim, daje vse tako, kot mora biti. Tako moram verjeti, tako je tudi laže živeti.
Počasi moram zapis končati. Trener pravi, da je napočil pravi timing za trening, maser me opominja, da moram po vadbi zaviti k njemu, ker je po treningu pravi trenutek za regeneracijo. Kdo ve, mogoče se ravno zaradi skupka takšnih »pravih trenutkov« kmalu pripravlja še kakšen »ob pravem času na pravem kraju«, morda že na bližnjem svetovnem prvenstvu. Vsaj tako delam, upam in verjamem. Drugo pa bom raje prepustil toku dogodkov. Vi pa držite pesti!

Ljubezen

Na letališču sem srečal simpatično, elegantno gospo, ki mi je nedavno podarila pesmarico Toneta Pavčka - Same pesmi o ljubezni. Spregovorila sva le nekaj stavkov, a dovolj, da me je spodbudila k pisanju drugačnih besed. Besed čustev, besed srca. To je nekoliko v nasprotju z mojo zaprto naravo čustev, a mogoče je prišel čas, da tudi ta segment življenja postavim na višjo raven. Nekako tako so zvenele besede gospe: »Primož, lepo je dajati, a pomembno je znati tudi sprejeti. Čustvena inteligenca je segment življenja, ki ne sme biti zapostavljen.«

Brezmadežna je, ko se rodiš. Prisesaš se k mami in uživaš v popolnosti življenja. Ne sprašuješ se, zakaj. Enostavno ti to pripada in jo vzameš. Vsa je tvoja. Udobna, varna, edinstvena. Mama je tvoja ljubezen in jo sprejmeš, vso, brez razmišljanja, brez zadrege, brez obotavljanja. Narava ti je to dala in to tudi vzameš. In tega ti nihče ne zameri, še najmanj mama sama, ker te ljubi brezpogojno, saj si otrok.
Počasi odraščaš in spoznavaš nove ljudi, nove stvari. Gre za nove zaznave življenja. Izbereš si ljudi, ki jih imaš raje kot druge. Ponavadi imaš najraje tistega, ki ti prinese najlepšo igračo, najslajšo čokolado. Seveda se to starejšim »fajn« zdi: »Glejte, mene ima najrajši.« Le redki se zavedajo, da nisi izbral njega, ampak čokolado. A ti to spet narediš instinktivno, brez razmišljanja. Nihče ti ne zameri, saj si vendar otrok.
Počasi potuješ skozi otroška leta, kjer se začne spogledovanje z nasprotnim spolom. Gre za nedolžne poglede, a vendar ob pogledu simpatije srčni utrip naraste.
Pridejo nora najstniška leta. Leta revolucije. Jaz in moja ljubezen. Središče sveta. Nedotakljiva. Večna. Vsekakor najlepša leta, ko se spoznavaš s svojim telesom in spopadaš s svojim razumom. Želja po ljubezni je neizmerna, a kaj narediti, da ne storiš česa narobe. Oglasi se razum, ki ga kot otrok nisi poznal. Takrat si enostavno vzel, kar si hotel, sedaj ti tega razum ne dopušča. Bojiš se zavrnitve, poraza. Vse se zdi tako zapleteno, čeprav je popolnoma enako, kot je bilo, ko si bil še otrok. Potem ti le uspe zbrati pogum in osvojiti ljubezen svojega življenja. Skupaj spoznata vse zakone telesnih dotikov in čustev. Uživata v raju, dokler ne narediš greha in skočiš čez plot. To pa ni dovoljeno, saj nisi več otrok. Sedaj moraš uporabljati razum. Čustva in instinkt moraš nadzorovati, da ne prizadeneš drugega, saj si vendar odrasel. Ne jaz in ne ti oziroma nihče ne zmore tega, da si želi le enega. Gre za zakon narave, živalski nagon. Problem je le v tem, ker ljubimo s pričakovanji, z razumom. Potem smo prizadeti. Že na začetku postavljaš pogoje, ker nimaš poguma iti v razmerje brezkompromisno. Zelo malo je parov, ki živijo povsem odprto razmerje s popolnim zaupanjem. In ti ne potrebujejo drugih vezi, ker si upajo živeti spontano, brez pričakovanj, in to vnese v razmerje harmonijo.
Pa ne samo v zakonskih vezah, tudi drugje je potrebno iskati smisel ljubezni. Kdo sem jaz, da bi sodil nekomu, ki je naredil napako po naših ljudskih zakonih? Naredil jo je, pa kaj. To še ne pomeni, da je slab človek. Vsak izmed nas je na začetku brezmadežen, a ni vsakemu v življenju postlano z rožami. Življenjska pot, ki jo hodi nekdo drug, ni nič slabša ali boljša od moje, je le drugačna. Prav tako popolna in občudovanja vredna kot moja. Njegovi interesi so drugačni kot moji. A prav ta drugačnost mi daje možnost napredka, novega znanja. Ob zmagah slavimo, ob porazih se učimo. Kdor to seveda zmore. Zato se veselim naslednje zmage in veselim se naslednjega poraza.
Vse to je moja, tvoja, naša ljubezen. Je povsod in ni nikjer. Vse je stvar naše odločitve. Zame je povsod. Sem človek, ki si upa obregniti ob dejanja in besede. Sem človek, ki me ni strah narediti napake, a ob spoznanju, da sem jo storil, to tudi priznati. Sem človek, ki verjame in zaupa ljudem. Sem naiven, a svoboden. Ljubim in sem ljubljen!

Ob maminih prsih sem te občutil,
v očetovih naukih prepoznal,
v solzah tujca ugledal,
znancu v pogum te poslal.

Si lesk v očeh sovražnika,
močan objem prijatelja,
si ptica v letu, rožca v razcvetu,
razigrana mladost in modra starost.

Po tebi hrepeni dekle ljubeče,
njeno srce ti poje hvalo sreče.
Zjutraj tebi v pozdrav z nasmehom
se zbudim, ker si Ljubezen!

***

Tole sem pisal v malo drugačnem stanju. A naj bo tako, kot je, ima svoje sporočilo, ki bi ga drugače težko spravil na list. Saj veste, razum. Lep dan!

Brazilija, Medulin, Velenje

Brazilska turneja je zame pomenila nov izziv v karieri. Let čez Atlantik in nastop na treh tekmah v desetih dneh sta mi znova pognala kri po žilah in prebudila se je tekmovalna sla.
Pristanek v Riu je bil po pričakovanjih. Prvi vdih vročega vlažnega zraka mi je dal na znanje, da sem prišel v »izredne« razmere, s katerimi pa sem se v preteklosti vedno dobro soočil. Tudi tokrat sem se hitro navadil na novo okolje in časovno razliko petih ur. Prvo tekmo sem nestrpno pričakoval, ker nisem vedel, kako so pripravljeni moji konkurenti. Izkazalo se je, da so mi pisani na kožo. Dilshod Nazarov iz Tadžikistana mi je dihal za ovratnik in me pripravil do tega, da sem moral dati vse od sebe. Vse tri tekme so minile v dobrem, prijateljsko tekmovalnem ozračju. Sam sem bil zelo zadovoljen z doseženimi rezultati. Počasi, a zanesljivo se vračam v tisto pravo formo iz lanskega leta, ki mi je prinesla olimpijsko zlato. Brazilci so dokazali, da jim tudi atletika ni tuja, čeprav se ve, da je nogomet šport številka ena. Na vseh treh tekmah seje zbralo lepo število ljudi, v Belemu celo 30.000. Ustvarili so pravo ozračje, ki te prisili k temu, da pokažeš največ. Prijazni organizatorji so ustregli vsaki moji želji in me z odnosom do športnikov prepričali, da se bom v Brazilijo vsekakor še vrnil. Brazilija pa ponuja tudi veliko zabave in naravnih lepot. Na žalost, kot ponavadi na takih potovanjih, tudi tokrat ni bilo veliko časa za zabavo in oglede. A vendarle smo lahko začutili južnoameriški ritem življenja, ki izžareva polno energije.
Končni izkupiček Brazilije: dve zmagi, drugo mesto, 28 točk world athletic tour, temperamentni Brazilci, lepe Brazilke, ustrežljivi organizatorji. V Brazilijo se bom vrnil, kmalu!
Po Braziliji sem se s Sefom (strokovnjak za prehrano in maser v moji ekipi) odpravil v Medulin, kjer se mi je začel zadnji cikel priprav za svetovno prvenstvo v Berlinu. Teden je minil v mirnem ritmu dela in z mislimi na prve evropske tekme. Vesel sem, da je telo brez težav sprejelo visoko intenzivnost treningov in da tudi obremenitve s 16 kg kladivom niso povzročile težav kot lani. Torej, cikel se je začel po naših željah, brez bolečin.
Zdaj pa k atletskemu pokalu Slovenije. Tekma, ki je bila za nekatere odločilna za nastop v reprezentanci v Bergnu, za druge preizkus trenutne forme, za tretje rutinska tekma, s katero so pokazali pripadnost klubu. Zanimivo bo videti, kdo bo nastopil v ekipi v Bergnu, menim pa, da se bo o tej temi še veliko govorilo, kajti kar nekaj atletov si je zelo blizu po rezultatih. Seveda bo stroka odločila, kdo je zdaj najbolj koristen za reprezentanco, ki se želi uvrstiti v najvišji razred tega tekmovanja v Evropi. Moramo pa se tudi vprašati, ali je to realen cilj. Moje mnenje je, da je, če bi bila reprezentanca popolna in atleti v dobri formi. Vendar rezultati iz Velenja temu nasprotujejo. Pozna se, daje letos poolimpijska sezona in da so atleti utrujeni. Toda glede na to, da je reprezentanca, realno gledano, v veliko slabšem stanju kot v minulih letih, bomo tokrat atleti morali pokazati še toliko več ekipnega duha in srčnosti. Ekipa bo tokrat pokazala svoj pravi značaj. Verjamem, da je zmagovalen!

Navade

Maj je za atlete eden odločilnih mesecev v sezoni. Prinaša namreč prve tekme in s tem prve merljive znake o tem, kako uspešno je bilo pripravljalno obdobje. Otvoritvena tekma, miting v spomin februarja tragično preminuli atletinji Kamili Skolimowski, je za mano. Tekma sicer ni bila najbolj tekmovalno naravnana, saj je šlo predvsem za poklon nekdanji kolegici. Pa vendar večina mojih tekmecev ni hranila z močmi in nekateri so pokazali, da bom tudi na tekmovališčih letos imel težko delo. Moje zimsko bojevanje s poškodbami je zahtevalo svoj davek, zato bo tekmovalna forma po ocenah prišla malce pozneje. Vendar pa mi trenutno zdravstveno stanje in napredek v treningu dajeta dovolj razlogov za optimizem, da bom na svetovnem prvenstvu že lahko pokazal svoj pravi obraz.
Tako se počasi končuje moje pripravljalno obdobje v hrvaškem mestecu Medulin. Vedno znova me preseneti, kako so ta kraj, ki je v zgodnjespomladanskem obdobju, ki ga ponavadi preživljam tam, še precej zaspan, predvsem atleti spremenili v svoje tradicionalno zimsko »oporišče«. Letovišče namreč ni nič kaj mondeno, hotel je ostal na ravni 80. let, tudi ne bi mogli ravno trditi, da tu mrgoli turističnih aktivnosti. Pa vendar se atleti vedno znova vračamo. Deloma zaradi ugodnejšega podnebja in bližine Slovenije, za metalce dobrih športnih terenov in tudi tradicije. Vendarle so se tu pripravljali tudi športni velikani, tudi še vedno aktualni svetovni rekorder v metu kladiva Jurij Sedykh. Tudi moja športna pravljica je še kako povezana s tem časom, saj se je takrat z rusko ekipo povezal moj bioterapevt, tedanji trener Vladimirja Keva, Marjan Ogorevc.
Še bolj kot to, da se vračamo aktivni atleti, je zanimivo to, da je v majskem obdobju tu kar mrgolelo tudi nekdanjih atletov, ki se vračajo v razširjenem »paketu« - z družinami, prijatelji itd. Deloma verjetno zaradi nekakšne nostalgije, navade, kaj pa vem. Zanimivo, po eni strani nam športnikom vedno ista mesta, dnevne rutine treningov in drugih obveznosti močno presedajo, po drugi pa se tudi po karieri vračamo nazaj.
Navade so očitno trdovratna zadeva. Prav tako sem z zanimanjem opazoval druge vrste turistov z malo drugačnimi navadami. V bližini Medulina se namreč prijatelji vedno znova vračajo v odročen kamp na robu majhne istrske vasi, saj prisegajo na »umik od civilizacije« in nekakšen »naturturizem«. Vse lepo in prav, majhen kamp dobesedno sredi gozda je res pravo zatočišče miru, pa vendar kaj več od kolovoza do kampa, kozje stezice, ki vodi na resda povsem prazno plažo, in odrekanja razkošja elektrike od »natur« življenja ni ostalo. Skupaj smo se prav morali smejati kontradiktornosti izjav in dejanj mojih prijateljev. Na eni strani namreč vsi poudarjajo »prvinskost«, naravnost in enostavnost svojih »poletnih rezidenc«. Po drugi strani pa je seveda vse okoli prikolic lepo pokošeno, da ni preveč mrčesa (proti tem je na voljo tudi vrsta pršil, praškov in druge kemije), prostor okoli mize je lepo betoniran, da ni preveč blata, potem pa še vsi po vrsti bentijo, ker so Hrvati sprejeli zakon o nedeljskem zaprtju trgovin, saj brez svežega kruha pa res ne gre. Za povrh se v mrzlem jutru prebudijo s prehlajenimi grli in po nekajdnevnem umiku od civilizacije priznajo, da že komaj čakajo vroč tuš, toplo domačo posteljo in dobro sprostitev ob televiziji. Ob prvi priložnosti pa se bodo seveda spet vrnili v svojo prikolico zganjat natur turizem. S polnimi prtljažniki, seveda.
Tako lahko ugotovim, da nas navade, pa naj bodo še tako čudne in na trenutke celo nadležne, zasvojijo, da nam zlezejo pod kožo. Kolikokrat moram tudi sam odgovarjati, kako se ne naveličam dan za dnem »premetavati tistega železja« po travi. Pridejo trenutki, ko ti marsikaj začne presedati, priznam. Pa vendar brez tega ne bi mogel. Navade, pač.

Nikoli več ne bom majhen in zelen

Tudi jaz sem bil majhen in zelen. Dobesedno. Ta moja zelenost je povezana ravno s časom, ki je za nami, z veliko nočjo. Otroci iz širše družine smo pred veliko nočjo vedno barvali pirhe. Na pravi, zdaj verjetno že star način. Vsak je dobil plastični lonček s »svojo« vročo barvo (mešanega vonja kisa in teh barvil se še vedno živo spominjam), v katerega je pomakal jajčka in iz njih poskušal ustvariti čim lepše pirhe, s katerimi bi »premagal« bratrance in sestrične. Nikoli ne bom pozabil leta, ko je barva, ki sem jo dobil za barvanje (zelena), namesto pirhov obarvala - mene. Le kanček otroške nerodnosti in merica vedno prekipevajoče energije sta bila potrebna, da sem prevrnil lonček in se okrasil z vrelo barvo ter postal edini zeleni »pirh« tistega leta. Takrat zelenih pirhov v bogato naloženih košarah za k žegnu pač ni bilo. Jaz pa sem se odločil, da nikoli več ne bom majhen in zelen. Naslednja leta sem tako pač malce bolj pazljivo in spretno sukal jajca po lončkih z barvo. Tradicionalno »romanje« k žegnu je bil drug letni podvig. V vasi namreč nismo nosili k cerkvi, temveč h kapelici, kjer se je vsako leto zbrala skupina vaščanov, ki jih je najbrž skoraj toliko kot blagoslov k žegnu gnala radovednost, koliko so zrasli otroci, kakšne košare, obleke je kdo nosil... Stara mama je »priprave« na veliko noč vedno začela kak teden prej z obvezno glasno izraženo skrbjo, da »letos pa menda ne bo nihče k žegnu nesel...«. Za preostalo družino je bil to seveda le smešen, blag opomin, da smo se tisto soboto vsi zbrali pri njej, k žegnu pa smo ponavadi nesli otroci, ki smo počasi postali tudi največji, ne le v družini, temveč tudi v vasi. »Kozmusovi otroci« smo bili tako najbrž smešna, visoka, vselej prešerno razpoložena in prav zato zelo vidna druščina, ki se je v tem številu vsako leto pojavila pri kapelici, čeprav smo bili nametani skupaj iz več krajev. Tudi ta otroški spomin je nadomestila športna sedanjost. Tokratno veliko noč sem preživel na pripravah. Šunka in pirhi so bili hotelski, žegnal pa sem kar v kladivaškem krogu.